MEKINJE
Le še bled spomin
Le dober streljaj od Kamnika, na severno stran, tja proti planinam, stoji veliko svetlo poslopje z vitkim zvonikom; to so Mekinje, star nunski samostan, ki ga je že leta 1300 ustanovil lastnik tamkajšnjega gradu.
Odpri galerijo
Mekinjski samostan iz zraka Fotografije: Primož Hieng
Prvo pisno poročilo o stavbni zgodovini kraja, kjer danes stojita samostan in cerkev, sega v 12. stoletje (1143), ko je bil Kamnik osrednje mesto Kranjske. Na mestu današnjega samostana je stal grad plemenitih Gallenbergov. Ob gradu mekinjskih gospodov je stala stara Marijina kapela, o njenem nastanku pripoveduje legenda.
Pastirji so pasli ovce po okoliških goščavah. Kar naenkrat niso več slišali njihovih zvončkov in glasov, opazili so, da so izginile. Zaskrbljeni so jih začeli klicati in iskati, presenečeni so jih našli v tropu pred podobo Matere božje. Podobo so vzeli domov in jo skrbno shranili. Naslednje jutro so bile ovce spet na istem kraju, molče so strmele v čudovito podobo, ki je čudežno izginila iz skrivališča. O dogodku se je razvedelo med ljudstvom, zato so se odločili, da postavijo kapelo.
Zgodovina potrjuje, da je bila pri grajski kapeli, ki ji je ljudsko pripovedništvo dalo tako čudežen začetek, že 3. oktobra 1287 ustanovljena kaplanija. Samo trinajst let pozneje je sledila večja sprememba, Žiga III. Gallenberški se je odločil, da bo v svojem gradu v Mekinjah ustanovil samostan sester klaris. Njim je bila izročena tudi kapela zunaj gradu. Sestre so grajsko zgradbo preuredile v samostan.
Ko so leta 1471 staro stavbo izropali in porušili Turki, so jo sestre s pomočjo dobrotnikov kaj hitro obnovile. V burna leta 15. stoletja spada tudi gradnja ali povečava mekinjske cerkve. Zdajšnjo podobo je samostan s cerkvijo dobil po letu 1682. Takrat so Gallenbergovi, meceni mekinjskega samostana, staro stavbo podrli in začeli zidati nov samostan. Vendar ni deloval dolgo, že čez sto let so morale sestre oditi, saj je Jožef II. samostan ukinil. Stavba je nato imela različne gospodarje, dokler niso sem prišle uršulinke – leta 1903 so odprle dekliško šolo, leta 1919 pa dekliško meščansko šolo.
Bogati dobrotniki in sestre klarise so v mekinjski cerkvi pustili veliko umetniško bogastvo. Že zunanje stene cerkve kažejo sledove gotskih oken, v notranjščini pa se pokaže ena najlepših umetnin pri nas. V glavnem oltarju Marijinega vnebovzetja iz leta 1720 kraljuje v čudoviti umetnini kamniške frančiškanske rezbarske delavnice slika slovenjegraškega mojstra Franca Mihaela Straussa.
Za romanja k Mariji v Mekinje ima posebno vrednost Marijin kip, ki pri slavoločni steni ob vhodu v prezbiterij kraljuje pod posebnim baldahinom. Kip je oblečen, Marija in Jezus imata celo lasuljo, izdelan naj bi bil okrog leta 1719.
Mekinje so svoj veliki čas že preživele. Sledovi srednjega veka, v katerem so nastale, so zdaj komaj še opazni, zato pa tu prevladuje barok, ki se je v arhitekturnem prostoru, zlasti pa z glavnim oltarjem, razpel v vseh svojih registrih. Ko se sprehodimo po lepi razgledni terasi ob cerkvi, se pred nami odpira pogled na Kamnik.
Današnje Mekinje so, pravi dr. Marijan Zadnikar, le še bled spomin na nekdanje čase, ko so tukaj pobožne klarise samevale za božjo slavo in za zveličanje svojih duš. Samostanske sestre so objekt pred leti podarile občini Kamnik, ta pa se zdaj trudi, da bi s primernimi vsebinami napolnila nekdanje prostore.
Samostan je zdaj v lasti občine Kamnik.
Pastirji so pasli ovce po okoliških goščavah. Kar naenkrat niso več slišali njihovih zvončkov in glasov, opazili so, da so izginile. Zaskrbljeni so jih začeli klicati in iskati, presenečeni so jih našli v tropu pred podobo Matere božje. Podobo so vzeli domov in jo skrbno shranili. Naslednje jutro so bile ovce spet na istem kraju, molče so strmele v čudovito podobo, ki je čudežno izginila iz skrivališča. O dogodku se je razvedelo med ljudstvom, zato so se odločili, da postavijo kapelo.
Zgodovina potrjuje, da je bila pri grajski kapeli, ki ji je ljudsko pripovedništvo dalo tako čudežen začetek, že 3. oktobra 1287 ustanovljena kaplanija. Samo trinajst let pozneje je sledila večja sprememba, Žiga III. Gallenberški se je odločil, da bo v svojem gradu v Mekinjah ustanovil samostan sester klaris. Njim je bila izročena tudi kapela zunaj gradu. Sestre so grajsko zgradbo preuredile v samostan.
Sestre so grajsko zgradbo preuredile v samostan.
Ko so leta 1471 staro stavbo izropali in porušili Turki, so jo sestre s pomočjo dobrotnikov kaj hitro obnovile. V burna leta 15. stoletja spada tudi gradnja ali povečava mekinjske cerkve. Zdajšnjo podobo je samostan s cerkvijo dobil po letu 1682. Takrat so Gallenbergovi, meceni mekinjskega samostana, staro stavbo podrli in začeli zidati nov samostan. Vendar ni deloval dolgo, že čez sto let so morale sestre oditi, saj je Jožef II. samostan ukinil. Stavba je nato imela različne gospodarje, dokler niso sem prišle uršulinke – leta 1903 so odprle dekliško šolo, leta 1919 pa dekliško meščansko šolo.
Mekinjski samostan iz zraka Fotografije: Primož Hieng
Bogati dobrotniki in sestre klarise so v mekinjski cerkvi pustili veliko umetniško bogastvo. Že zunanje stene cerkve kažejo sledove gotskih oken, v notranjščini pa se pokaže ena najlepših umetnin pri nas. V glavnem oltarju Marijinega vnebovzetja iz leta 1720 kraljuje v čudoviti umetnini kamniške frančiškanske rezbarske delavnice slika slovenjegraškega mojstra Franca Mihaela Straussa.
Za romanja k Mariji v Mekinje ima posebno vrednost Marijin kip, ki pri slavoločni steni ob vhodu v prezbiterij kraljuje pod posebnim baldahinom. Kip je oblečen, Marija in Jezus imata celo lasuljo, izdelan naj bi bil okrog leta 1719.
Slikarka Irena Radej si ga je izbrala za svoj motiv.
Mekinje so svoj veliki čas že preživele. Sledovi srednjega veka, v katerem so nastale, so zdaj komaj še opazni, zato pa tu prevladuje barok, ki se je v arhitekturnem prostoru, zlasti pa z glavnim oltarjem, razpel v vseh svojih registrih. Ko se sprehodimo po lepi razgledni terasi ob cerkvi, se pred nami odpira pogled na Kamnik.
Za romanja k Mariji v Mekinje ima posebno vrednost Marijin kip.
Današnje Mekinje so, pravi dr. Marijan Zadnikar, le še bled spomin na nekdanje čase, ko so tukaj pobožne klarise samevale za božjo slavo in za zveličanje svojih duš. Samostanske sestre so objekt pred leti podarile občini Kamnik, ta pa se zdaj trudi, da bi s primernimi vsebinami napolnila nekdanje prostore.
