GRAD HRASTOVEC
Legenda o Črnem križu še živi
Grad Hrastovec je eden največjih ohranjenih na Slovenskem. Danes je v njem socialnovarstveni zavod.
Odpri galerijo
FOTO: Marjan Toš
Grad Hrastovec v občini Lenart je ime dobil po obsežnih okoliških hrastovih gozdovih. Naselje Hrastovec se prvič omenja v deželnoknežjem urbarju leta 1265, iz katerega je razvidno, da je dobival deželni knez po sodni oddaji na leto po eno svinjo od vsake vasi, pripadajoče mariborskemu deželnemu sodišču. Istega leta se prvič tudi omenja dvor Hrastovec z dvema stolpoma in obdan z globokim jarkom, začetki utrdbe na tej lokaciji pa bi lahko segali že v drugo polovico 10. stoletja. V tem času so se namreč prenehali madžarski vpadi čez osrednjo Slovenijo.
Vsekakor pa je na tem mestu do 15. stoletja stal le manjši dvor, saj se šele leta 1457 (v nekaterih virih pa leta 1443) Hrastovec prvič omenja kot grad in gospoščina. Stoji na majhni vzpetini nad reko Pesnico in je eden največjih ohranjenih gradov na Slovenskem. V 17., predvsem pa v 18. stoletju so ga dali takratni lastniki Herbersteini prezidati ter povečati in šele po teh gradbenih posegih je zasijal v vsej svoji mogočnosti.
Herbersteini so bili lastniki Hrastovca z manjšim presledkom vse do konca aprila 1945. Na gradu se je mudil tudi velik svetovljan iz družine Herberstein, diplomat Žiga Herberstein, avtor Moskovskih zapisov, med pomembnejšimi predstavniki družine je bil tudi grof Jurij Herberstein, ki se je v zgodovino zapisal kot poveljnik vojske v kmečkem uporu 1515. Z neizmerno krutostjo se je znašal nad že tako obupanimi slovenskimi kmeti. Hrastovsko gospostvo je imelo podložnike po mnogih vaseh v osrednjih Slovenskih goricah, podrejen mu je bil tudi bližnji Lenart.
Z zgodovino gradu Hrastovec pa ni tesno povezan samo trg Lenart, pač pa tudi župnijska cerkev sv. Lenarta. V njej so namreč hrastovski gospodje obiskovali božjo službo, pogosto pa so zanje brali svete maše tudi v cerkvi sv. Ruperta v bližnji Voličini. Na Hrastovcu je nastala legenda o lepi Agati s Štraleka in grofu Ivanu Frideriku Herbersteinu. Med njima je vzplamtela velika in skrita ljubezen. V majhni Jakobovi cerkvi v vasici Lormanje sta se celo na skrivaj poročila. Ko je moral Friderik v boje s Turki, je hudobna tašča in mati grofica Margareta obsodila Agato čarovništva in jo dala umoriti v Črnem lesu.
Hudobna grofica po tem ni več našla miru in je umrla v hudih mukah, žalostni Friderik pa je odšel v samostan. To legendo je literarno upodobil lenarški sodnik in kronist Ožbolt Ilauniga v povesti Črni križ pri Hrastovcu. Na kraju, kjer so umorili Agato in tudi sicer obglavljali obsojence, je dal grof Friderik leta 1605 postaviti znamenje Črni križ. Še danes stoji.
Med obema svetovnima vojnama je na gradu delovala ruska emigrantska gimnazija. V času okupacije od 1941 do 1945 so imeli od 8 do 10 ujetnikov, Francozov, ki sta jih občasno stražila en ali dva nemška vojaka. Stražarji so delali pri grofu Herbersteinu, ko pa se je Rdeča armada spomladi 1945 bližala reki Muri, se je v Hrastovcu za krajši čas nastanila nemška vojaška bolnišnica. Med vojno so na gradu živeli tudi civilisti iz Maribora s svojimi družinami, zlasti še po bombardiranjih Maribora proti koncu vojne. Konec aprila 1945 so Herbersteini grad zapustili.
Po osvoboditvi je bilo od sredine maja do začetka septembra 1945 tam zbirno taborišče Ozne. V njem je bilo poleg nasprotnikov komunizma in sodelavcev okupatorja med vojno, Nemcev z Apaškega polja in drugih za komuniste sovražnih ljudi zaprtih zlasti veliko prekmurskih Madžarov. Veliko taboriščnikov je zaradi slabih razmer in lakote umrlo, mnoge so tudi ustrelili ali drugače ubili. Žrtvam je lenarška občina leta 1996 postavila spomenik ob zgornjem grajskem ribniku blizu enega od morišč. Posebni spomenik imajo pri gradu in na pokopališču v Voličini tudi prekmurski Madžari. Grad je bil nato nacionaliziran in leta 1948 spremenjen v psihiatrično bolnišnico oz. današnji Socialnovarstveni zavod Hrastovec.
Črni križ FOTO: Marjan Toš
Vsekakor pa je na tem mestu do 15. stoletja stal le manjši dvor, saj se šele leta 1457 (v nekaterih virih pa leta 1443) Hrastovec prvič omenja kot grad in gospoščina. Stoji na majhni vzpetini nad reko Pesnico in je eden največjih ohranjenih gradov na Slovenskem. V 17., predvsem pa v 18. stoletju so ga dali takratni lastniki Herbersteini prezidati ter povečati in šele po teh gradbenih posegih je zasijal v vsej svoji mogočnosti.
Herbersteini so bili lastniki Hrastovca z manjšim presledkom vse do konca aprila 1945. Na gradu se je mudil tudi velik svetovljan iz družine Herberstein, diplomat Žiga Herberstein, avtor Moskovskih zapisov, med pomembnejšimi predstavniki družine je bil tudi grof Jurij Herberstein, ki se je v zgodovino zapisal kot poveljnik vojske v kmečkem uporu 1515. Z neizmerno krutostjo se je znašal nad že tako obupanimi slovenskimi kmeti. Hrastovsko gospostvo je imelo podložnike po mnogih vaseh v osrednjih Slovenskih goricah, podrejen mu je bil tudi bližnji Lenart.
Skrivaj sta se poročila
Z zgodovino gradu Hrastovec pa ni tesno povezan samo trg Lenart, pač pa tudi župnijska cerkev sv. Lenarta. V njej so namreč hrastovski gospodje obiskovali božjo službo, pogosto pa so zanje brali svete maše tudi v cerkvi sv. Ruperta v bližnji Voličini. Na Hrastovcu je nastala legenda o lepi Agati s Štraleka in grofu Ivanu Frideriku Herbersteinu. Med njima je vzplamtela velika in skrita ljubezen. V majhni Jakobovi cerkvi v vasici Lormanje sta se celo na skrivaj poročila. Ko je moral Friderik v boje s Turki, je hudobna tašča in mati grofica Margareta obsodila Agato čarovništva in jo dala umoriti v Črnem lesu.
Hudobna grofica po tem ni več našla miru in je umrla v hudih mukah, žalostni Friderik pa je odšel v samostan. To legendo je literarno upodobil lenarški sodnik in kronist Ožbolt Ilauniga v povesti Črni križ pri Hrastovcu. Na kraju, kjer so umorili Agato in tudi sicer obglavljali obsojence, je dal grof Friderik leta 1605 postaviti znamenje Črni križ. Še danes stoji.
Zbirno taborišče Ozne
Med obema svetovnima vojnama je na gradu delovala ruska emigrantska gimnazija. V času okupacije od 1941 do 1945 so imeli od 8 do 10 ujetnikov, Francozov, ki sta jih občasno stražila en ali dva nemška vojaka. Stražarji so delali pri grofu Herbersteinu, ko pa se je Rdeča armada spomladi 1945 bližala reki Muri, se je v Hrastovcu za krajši čas nastanila nemška vojaška bolnišnica. Med vojno so na gradu živeli tudi civilisti iz Maribora s svojimi družinami, zlasti še po bombardiranjih Maribora proti koncu vojne. Konec aprila 1945 so Herbersteini grad zapustili.
1265.1265.
ga prvič omenjajo v dokumentih.
ga prvič omenjajo v dokumentih.
Po osvoboditvi je bilo od sredine maja do začetka septembra 1945 tam zbirno taborišče Ozne. V njem je bilo poleg nasprotnikov komunizma in sodelavcev okupatorja med vojno, Nemcev z Apaškega polja in drugih za komuniste sovražnih ljudi zaprtih zlasti veliko prekmurskih Madžarov. Veliko taboriščnikov je zaradi slabih razmer in lakote umrlo, mnoge so tudi ustrelili ali drugače ubili. Žrtvam je lenarška občina leta 1996 postavila spomenik ob zgornjem grajskem ribniku blizu enega od morišč. Posebni spomenik imajo pri gradu in na pokopališču v Voličini tudi prekmurski Madžari. Grad je bil nato nacionaliziran in leta 1948 spremenjen v psihiatrično bolnišnico oz. današnji Socialnovarstveni zavod Hrastovec.
