Legendarni vlak našel dom pri strojevodji (FOTO)

Vozi me vlak v daljave, si popevamo vsi, ki radi potujemo po železnici. Včasih smo se vozili z gomulko, legendarnim elektromotornim vlakom, ki pa je letos dokončno izginil z naših tirov.

Peljal jo je v pokoj. FOTO: Mladen Bogić

Zadnjo vožnjo je 3. julija letos opravil 51-letni Stanko Lazar. Pred 32 leti je začel kot pripravnik v CD Moste na seriji 711, potem pa se izšolal za strojevodjo. Dom si je ustvaril streljaj od železniške postaje Tržišče, kjer bdi nad gomulko, ta stoji na prvem tiru, blizu kapelice prvega zavetnika železničarjev blaženega Antona Martina Slomška.

Gomulke imajo dolgo zgodovino. Jugoslovanske železnice so jih poskusno uvedle junija 1964, prve kilometre so nabirale med Ljubljano in Sežano. Ker so bili z njimi zadovoljni, so avgusta istega leta podpisali pogodbo o nakupu treh tričlenskih in dvanajstih štiričlenskih vlakovnih enot s sedeži drugega razreda. Od leta 2000 jih umikajo iz prometa. V Sloveniji jih je bilo vsaj 30, vsaka pa je prevozila tudi do pet milijonov potnikov. Od kje ime? Slovenski železničarji so nove vlake poimenovali po priimku prvega sekretarja Poljske združene delavske partije Władysława Gomułke.

Zadnjič na železniški postaji Ljubljana FOTO: Mladen Bogić

Da bo po odpisu ena od njih prišla v Tržišče, so se hitro dogovorili, ne nazadnje ima Stanko dolgo kilometrino na železnici. »Imel sem to čast, da sem na zadnjo vožnjo popeljal EMV 311 209-210 iz Ljubljane do Sevnice in jo potem pospremil še do Tržišča,« se Stanko ozre na to noč, ki je bila mirna, proga pa rezervirana za zadnji tango znamenite gomulke.

Odslužene vlake restavrirajo ali pa gredo v razrez. Dve gomulki, ta v Tržišču in tista v Ilirski Bistrici, ki jo je prav tako na zadnjo pot peljal Lazar, sta se rešili bridkega konca. V Tržišču zanjo skrbita Stanko in društvo Zagon, pomaga pa tudi Klub ljubiteljev starih vozil Mirenske doline - Hrast Tržišče, na drugo gomulko, 311 207-208, pazi Društvo ljubiteljev železnic Ilirska Bistrica. »Predno smo jo pripeljali v Tržišče, smo za to pripravili tir ena, ki je bil že lep čas neuporabljan. Pragovi so bili dotrajani, v službi za vzdrževanje prog SŽ so mi prisluhnili, Zvone Ribič in ekipa pa sta poskrbela, da nam jih je hitro uspelo zamenjati kar 70,« pove Lazar.

V muzej

Jasno pa je, da je Tržišče le začasen dom gomulke, tako dragocen eksponat kulturno-tehnične dediščine spada v Železniški muzej Ljubljana. »Ljudje so si med vožnjami s tem vlakom nabrali številne spomine. Ljubitelji železnice in vsega, kar je povezano z njo, so si enotni, da mora dobiti svoj prostor v muzeju. Jaz sem strojevodja, nekaj lahko povem, nisem pa strokovnjak,« pravi Stanko. »Ponosen sem, da sem strojevodja, ponosen, da sem imel to čast, da sem jo vozil, ko je bila v rednem prometu, na njeni zadnji vožnji, in ponosen, da sem bil povabljen, da lahko pomagam pri ohranjanju naše zgodovine.«

Stanko Lazar je železnici zvest že 32 let. FOTO: Drago Perko

Pri Lazarju je bila nekaj let v varstvu tudi zadnja gomulka serije 311-001, ki je prva prišla v Slovenijo. »K sodelovanju, da poskrbimo za gomulko, me je povabil Mladen Bogić, nekdanji ravnatelj železniškega muzeja, njega pa so za pomoč prosili iz sedanjega vodstva muzeja. Mladen je sicer že upokojen, a je živa enciklopedija in izjemna avtoriteta na področju železničarstva v Evropi,« pojasni Stanko, ki je leta 1999 osnoval društvo Zagon, pomagal pa tudi pri ustanovitvi društva Združenje Gomulka 203 na Gorenjskem.

Slednje si je kot prvo nalogo zadalo ohranitev krmilnega voza pogorele gomulke 315-204, tega obnavljajo, prizadevalo pa si bo tudi za ohranitev drugih vozil, ki počasi zapuščajo slovenske tire. Lazar ob tem pohvali Andraža Briškega Javorja, ki je velik ljubitelj in poznavalec te serije in zgodovine gomulk, ter se zahvali vodstvu Slovenskih železnic za posluh in pomoč pri njihovih prizadevanjih.