Leta 1961 jih 29 opravljalo maturo, na tokratnem srečanju je bilo prisotnih le pet (FOTO)
V Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, v tamkajšnjem gostišču Mencinger so se srečali nekdanji dijaki Gimnazije Murska Sobota, ki so srednješolske klopi gulili v letih 1957/61. Šlo je za dijake takratnega B razreda, katerih razredničarka je bila Irena Čebašek, mama nekdanje varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek Travnik, poklicno sicer specialistke psihiatrinje in sodne izvedenke psihiatrične stroke. Zanimivo je, da je njihova profesorica Čebaškova izhajala prav iz gostišča Mencinger, kjer je potekalo sedaj že tradicionalno srečanje. V njen spomin nekdanji dijaki soboške gimnazije, ki so opravili maturo pred 63 leti, pripravijo enkrat na leto srečanje. V razredu je daljnega leta 1961 pristopilo k maturi 29 dijakov (15 moških in 14 žensk). V dosedanjem obdobju je iz generacije umrlo deset, devet moških in ena ženska.
Večina takratnih maturantov, mnogi so tudi študirali naprej, je bila zaposlena na območju Pomurja. Tudi sedaj živi večina v pomurski regiji, tako prihod ni bil posebno težaven, toda številni so z večjimi starostnimi zdravstvenimi težavami. Vsi so namreč stari že nekaj čez osemdeset let in tako jih je od 18 še živečih na srečanje, ki ga je organizirala Marija Kuzma, prišlo le pet. Med prijetnim druženjem, klepetom in obujanjem spominov, je bilo ugotovljeno, da so vsi v času šolanja preživljali težke čase. Šlo je za povojno obdobje, obdobje Informbiroja, obdobje obveznih oddaj... Skratka bili je to obdobje, ki so bili v primerjavi s sedanjim časom zelo težki. Tako so morali ves čas šolanja prestati veliko težav. Danes jim mnogi niti ne verjamejo, da je bilo vse to res tako, kot pripovedujejo. Samo podatek, da je bila denimo asfaltna cesta iz Gornje Radgone do Murske Sobote narejena šele v jeseni leta 1961, torej ko so ti že opravili maturo. Skozi čas šolanja so bile do Murske Sobote zelo slabe prometne zveze. Tako so številni prihajali k pouku, ta je bil v četrtem letniku celo popoldne, s kolesi ali peš, 20 in več kilometrov na eno stran.
Tudi v letih ko je generacija študirala, študij je bil za večino v Ljubljani, so takratni maturantje preživeli mnoge težave. Bili so pogosto tudi brez ustreznega prehranjevanja in osebne higiene. Vožnja do Ljubljane in nazaj domov je bila naporna in dolgotrajna. Tako je npr. potovanje iz Ljubljane, katerega začetek je bil nekaj pred polnočjo, do Gornje Radgone trajal skoraj deset ur. Vse to so sedaj le spomini, a med vsem slabim in težkim je bilo tudi kaj lepega, če ne drugo so bili mladi zdravi in veseli. Sicer pa sedaj vsi imajo pokojnine, le zdravje je pri večini več ali manj načeto... Kljub vsemu pa vsaj posamezniki pravijo, da bodo vztrajali s srečanji, dokler bodo lahko prišli do omenjene gostilne.
