POHOD
Levstik je hitel k Toni?
Več kot 20.000 jih je prehodilo 22 km od Litije do Čateža. Doživetje pristne slovenske domačnosti in gostoljubja.
Odpri galerijo
Študenti so sproti lepili utrinke s poti po svojih spletnih straneh.
LITIJA, ČATEŽ – Ko Gorenjca pošljejo na pohod po dolenjskih gričih, si v nahrbtnik nabaše pijače in jestvin, saj je pot pred njim kar zahtevna, dolga, in se bo po napovedih vlekla ves dan. Naslednje jutro taistemu Gorenjcu, nevajenemu testiranja cvička, modre frankinje, rutic in drugih domačih kapljic, malček brenči v glavi, ob tem pa spozna, da je vse, kar je imel s sabo, prinesel domov. Ne moreš namreč mimo ponudbe prijaznih domačinov, saj vsak odpre dveri svojega hrama ali pred hišo postavi kaj priročnega za pult, gor ponudi pijačo in poleg kruha zaseko, salame in klobase.
Tako smo popotniki mirno hodili, čvekali, ob tem pa uživali pristno gostoljubje, ki se je začelo že zarana z gasilci iz Šmartna pri Litiji in se je potegnilo čez celotno pot do cilja na Čatežu. Leta 1987, ko se je prvič odšlo iz Litije do Čateža, je 22 kilometrov prehodilo 397 pohodnikov, minulo soboto nas je bilo enainpetdesetkrat več. Pa izračunajte sami!
Kulturnozgodovinska pot gre po trasi, ki jo je s svojim prijateljem Radivojo za martinovo leta 1857 prepešačil pisec Martina Krpana.
O tem, ali je Frana Levstika k hoji res gnala ideja spisati njegovo najbolj pomembno literarnoteoretsko in kritično delo z naslovom Popotovanje od Litije do Čateža ali pa se mu je bolj mudilo v Moravče, kjer je bila doma Zidarjeva Tona, njegova nesojena ljubezen, ne bomo razpredali. Njena hiša, najstarejša v vasi, še vedno stoji – po dveh stoletjih in pol. Ob njej se je slišalo, da nekdo razteguje meh dolenjske frajtonarice.
»Čisto vsako leto, od samega začetka, ob pohodu igram Slakove, nekaj Avsenikovih pa Štirih kovačev in ansambla Mihelič, in to s harmoniko, ki sem jo nabavil prav tistega leta, ko je bil prirejen prvi pohod,« pove Pavel Kokalj iz kraja Tepe pri Polšniku, ljudski godec in samouk. Že prej smo videli par nadarjenih muzikantov, ob tem pa se je razodela marsikatera modrost. Eno nam je vrh Grmade, najvišje točke pohoda, kjer je malce bolj bril veter kot spodaj, ko gre pot skozi gmajno, razodel Janez Remec: »Kdor ne mara cvička pit, ima zagotovo možgane v rit.« Dokazali smo mu, da jih imamo na pravem mestu.
Srečali smo se s pevci in drugimi kulturniki iz Šoštanja, ki so se med seboj prepoznali po rdečih plehnatih lončkih z belimi pikami. »Imamo jih okoli vratu, in to predvsem zato, ker se trudimo biti ekološki, da ne nazdravimo s plastičnimi kozarci, ampak vsakič uporabimo naše lončke,« je dejala Romana Sevčnikar.
Ideja je vrhunska! Organizatorji pohoda bi nemara namesto vsakoletnih spominskih majic pohodnikom na startu podarili lonček z znakom Levstikove poti, ki bi bil v trajen, predvsem pa nadvse uporaben spomin, seveda pa ne bomo omenili, koliko manj plastike bi se porabilo. Ob koncu izdajmo, da smo na Levstikovi poti srečali paleto naših deklic iz preteklih pohodov Sto žensk na Triglav. Še vedno so luštne, le mi smo se postarali.
Študenti so sproti lepili utrinke s poti po svojih spletnih straneh.
Tako smo popotniki mirno hodili, čvekali, ob tem pa uživali pristno gostoljubje, ki se je začelo že zarana z gasilci iz Šmartna pri Litiji in se je potegnilo čez celotno pot do cilja na Čatežu. Leta 1987, ko se je prvič odšlo iz Litije do Čateža, je 22 kilometrov prehodilo 397 pohodnikov, minulo soboto nas je bilo enainpetdesetkrat več. Pa izračunajte sami!
Kulturnozgodovinska pot gre po trasi, ki jo je s svojim prijateljem Radivojo za martinovo leta 1857 prepešačil pisec Martina Krpana.
Domača zaseka je šla v slast.
O tem, ali je Frana Levstika k hoji res gnala ideja spisati njegovo najbolj pomembno literarnoteoretsko in kritično delo z naslovom Popotovanje od Litije do Čateža ali pa se mu je bolj mudilo v Moravče, kjer je bila doma Zidarjeva Tona, njegova nesojena ljubezen, ne bomo razpredali. Njena hiša, najstarejša v vasi, še vedno stoji – po dveh stoletjih in pol. Ob njej se je slišalo, da nekdo razteguje meh dolenjske frajtonarice.
Malo naokrog, malce naravnost, med veselimi ljudmi
»Čisto vsako leto, od samega začetka, ob pohodu igram Slakove, nekaj Avsenikovih pa Štirih kovačev in ansambla Mihelič, in to s harmoniko, ki sem jo nabavil prav tistega leta, ko je bil prirejen prvi pohod,« pove Pavel Kokalj iz kraja Tepe pri Polšniku, ljudski godec in samouk. Že prej smo videli par nadarjenih muzikantov, ob tem pa se je razodela marsikatera modrost. Eno nam je vrh Grmade, najvišje točke pohoda, kjer je malce bolj bril veter kot spodaj, ko gre pot skozi gmajno, razodel Janez Remec: »Kdor ne mara cvička pit, ima zagotovo možgane v rit.« Dokazali smo mu, da jih imamo na pravem mestu.
Pot je s prijateljem Radivojo za martinovo leta 1857 prepešačil avtor Martina Krpana.
Srečali smo se s pevci in drugimi kulturniki iz Šoštanja, ki so se med seboj prepoznali po rdečih plehnatih lončkih z belimi pikami. »Imamo jih okoli vratu, in to predvsem zato, ker se trudimo biti ekološki, da ne nazdravimo s plastičnimi kozarci, ampak vsakič uporabimo naše lončke,« je dejala Romana Sevčnikar.
397
jih je šlo na prvi pohod 1987.
jih je šlo na prvi pohod 1987.
Ideja je vrhunska! Organizatorji pohoda bi nemara namesto vsakoletnih spominskih majic pohodnikom na startu podarili lonček z znakom Levstikove poti, ki bi bil v trajen, predvsem pa nadvse uporaben spomin, seveda pa ne bomo omenili, koliko manj plastike bi se porabilo. Ob koncu izdajmo, da smo na Levstikovi poti srečali paleto naših deklic iz preteklih pohodov Sto žensk na Triglav. Še vedno so luštne, le mi smo se postarali.
