Ljerka Belak: Strah me je. Sama sem ostala in sem pač sama

Ljerka Belak ni samo igralka, ki je v bogati karieri navduševala v pravi paradi komičnih in resnih vlog, tako v gledališču kot pred kamero. Čeprav 72-letnica trenutno ne ve, kam v svoji hiši na robu Ljubljane je založila Borštnikov prstan, je na vsako od nagrad, ki jih je kdaj prejela, zelo ponosna.

Ponosna pa je lahko tudi na svojo značajsko lastnost, ki ji je pomagala prebroditi vrsto težkih življenjskih preizkušenj, s katerimi jo je soočalo življenje, pred kratkim še z odhodom njenega partnerja. Kot sladkorna bolnica – posledice so ji pred časom otežile tudi gibanje – jemlje razmere zaradi koronavirusom skrajno resno.

Kako vam gre v teh časih, ko se svet spopada z novim koronavirusom?
Kako? Strah me je. Ampak drugače sem pa tako ali tako navajena, da sem sama. Sama sem ostala in sem pač sama. Tako sem navajena živeti. Meni se ne zdi nič groznega, če moram biti v izolaciji. Sem diabetik. Strah me je, še posebno zaradi oteženega dihanja. To se mi zdi še posebno strašno, saj sem od blizu gledala človeka, ki ni mogel dihati. Moj partner (igralec Bogomir Veras, op. a.) je imel raka na pljučih.

Se držite posebnih ukrepov ali le splošnih priporočil in uredb?
Kakšnih ukrepov pa naj bi se držala? Poslušam novice, radio imam prižgan dan in noč. K meni prihaja samo patronažna sestra. Včasih še kdo, ampak redko.

Vendar še vedno delate. Vaša oddaja na prvem programu Radia Slovenija še vedno teče.
To je vse po telefonu. Tako so se odločili na RTV Slovenija in mislim, da je prav.


Ljudje zdaj počnejo marsikaj, česar prej niso. Mnogi, ki so prej jedli le po menzah, na veliko kuhajo, eni klekljajo, šivajo ... Imate tudi vi kako novo aktivnost?
(smeh) Ne, ne. Ničesar nimam. Moj čas ni nikoli predolg. Vajena sem živeti sama. Za ljudi, ki so navajeni biti v družbi, pa zdaj ne morejo biti, je verjetno težje. Glavno, da pridemo živi skozi to.

Vas kaj skrbi za hčerko? Živi v Ameriki, kjer je položaj z virusom vse slabši.
Seveda me skrbi. Za otroka te skrbi, dokler si živ. Tudi če je star petdeset ali sedemdeset let. Saj vem, da poskrbi sama zase, ampak vseeno.

Sta v stiku, se pogovarjata o epidemiji?
Se slišiva. Ampak zdaj je skype tako preobremenjen, da se ne moreva veliko pogovarjati. Izmenjava par besedic, drugega pa ne moreva. Slišiva se toliko, da rečeva, si v redu, ja, si še živa, še, dobro. Tako nekako.

Po drobcih osebnih zgodb, ki ste jih delili z javnostjo, bi lahko rekli, da ste prava borka. Kaj je tisto, kar vas v težkih okoliščinah žene naprej? Kako se postavite na noge po hudih preizkušnjah?
Ne postavljam se na noge. Ves čas stojim. Ne dam se. Grem naprej. Gremo naprej – kako že gre pesem? To je to. Vedno je treba stopati naprej, ne nazaj, pa je. Pa gre. Ne pustim si misliti, da je vsega konec. Ni konec. Naprej, gor, gremo! Še se da naprej. Ne bom si dovolila, da bi me kaka stvar ali kak človek zmečkali. To pa ne. Ne na stara leta. Sem že preveč stvari dala skozi. Ogromno vojn, če lahko tako rečem.

Zelo mladi ste izgubili mamo in morali zase skrbeti sami. Pri osemnajstih, kajne?
Da. In seveda, ko si postavljen pred prepad, imaš dve možnosti: ali ga preskočiš ali padeš notri. Ali obupaš ali se boriš. Ne, jaz se ne dam. Mislim, da to ni toliko stvar odločitve kot značaja. Jaz se nikoli nisem dala.

Igralka ste želeli postati že kot otrok. Se mogoče spomnite, kdaj in kako se je rodila ta želja?
Ne. Ni bilo zaradi filmskih div, Gine Lollobrigida in takšnih. Mene je zanimalo prav gledališče. Ne vem zakaj, nimam pojma.

Ste kdaj premišljevali, kaj bi počeli, če vas ne bi sprejeli na AGRFT?
Ne, na to nikoli nisem niti pomislila. Nikoli. Imela sem nekaj podlage, saj sem hodila v glasbeno in baletno šolo in na razne tečaje. Ne vem, kako je moji mami to uspelo, ker niti za jesti nisva imeli. Vedno sem imela nove knjige, vpisana sem bila v knjižnico, hodili sva v opero. Za to je vedno poskrbela. Kako ji je uspelo, ne vem. Bila je invalidka in upokojena, kljub temu pa mi je omogočila vse to.

Po AGRFT ste dolgo delali v celjskem gledališču.
Tako je pač, če nimaš nobenega strica. Jaz sem sicer imela strica, samo ni imel nobene prave povezave. Takrat je bilo pa treba imeti politično povezavo, če si hotel v Dramo ali MGL. Če ni bil očka, je bila mamica. Če ni bilo mamice, je bila pa tetka. Ampak nič hudega. Nikoli nisem mislila, da se mi je zaradi tega zgodila kaka velika krivica. Pozneje sem pravzaprav ugotovila, da sem imela veliko srečo. V Celju sem lahko igrala do nezavesti. Tu si nastopal in se kalil. Igralec mora igrati.


V Ljubljani najbrž ne bi bilo tako.
Moja kolegica je šla v vsej karieri dvakrat čez oder. Če je šla. Štirideset let grenkobe! Tudi če so bile ne vem kako talentirane. Niso dobivale vlog. Redko katera jih je dobivala, mogoče ena od sedmih.

Ste se razveselili, ko so vas povabili igrat v MGL?
Seveda, saj sem šla domov. Sem rojena Ljubljančanka. Grad v Celju ni bil moj grad, to niso bile moje ulice. Zame je bilo Celje tuje mesto, čeprav so me zelo lepo sprejeli. Prijazno in toplo.

V filmih in serijah vas v primerjavi z gledališčem nismo videvali zelo pogosto.
Mi smo zelo malo igrali, ker smo bili Celjani. V ospredju sta bila Ljubljana in Maribor. Pa smo bili tudi mi mladi in lepi. A nič hudega. Smo pa teater delali.

Trenutno so zelo priljubljene slovenske serije, nekakšne žajfnice. Kako gledate nanje? Jih spremljate? Vas mika, da bi se pridružili ekipi katere od njih?
Na te serije ne gledam nič dobro. Saj smo mi tudi delal serije, Krajevno skupnost recimo, ampak to je bilo nekaj drugega. V nedeljo zvečer, ko je bila Krajevna skupnost na sporedu, smo spraznili ulice. Enako kot Mestece Peyton.

Načrtujete v bližnji prihodnosti kaj posebnega? Kak nov projekt?
Dobiti glavni dobitek na jackpotu in ga potem fino razdeliti. To je zdaj moj projekt! (smeh)