Ljubljančani kličejo policijo, ko vidijo onesnaženje

Jože Horvat, 53-letni diplomirani organizator dela (smer varstvo okolja), je eden redkih Ljubljančanov oziroma Slovencev, ki že vrsto let uresničuje besede Jureta Lebna, novega okoljskega ministra, »da mora vsak čutiti potrebo, da skrbi za svoje okolje vsak dan«.


Čeprav že od leta 2010 deluje kot svetnik v četrtni skupnosti Črnuče (je predsednik odbora za varstvo okolja in odbora za urejanje prostora, promet in gospodarstvo), na mestni ravni pa je že dva mandata član odbora za varstvo okolja za potrebe te skupnosti, ni le funkcionar, vsakodnevno ukrepa tudi na terenu.

Za svojo četrtno skupnosti in MOL izvaja številne okoljske projekte, hkrati pa redno patruljira po terenu in odkriva onesnaževalce, ki so v naravo odvrgli sod s pomijami, gradbeni odpadek ali pa sredi gozda začeli na črno urejati stezo za motokros. Preverja prijave krajanov, ki se nanj obračajo raje kot na policijo ali inšpekcijo. On namreč vsako preveri, nato pa s pomočjo medijev, policije in inšpekcijskih služb poskrbi, da zadeve ne končajo v predalih.

Glede na dozdajšnje odmevno delo bi si vas človek predstavljal kot enega vodilnih v stranki Zelenih.

Kako to komentirate?

Postali smo družba velikih individualistov, ne zanima nas, kaj je okoli nas, kaj je za nas potencialno nevarno. Znamo se le pritoževati, denimo, če ni pitne vode ali nas prizadenejo klimatske spremembe, in tu se naša okoljska udeležba večinoma konča. Moram sicer priznati, da je pozitivno, ker sta bili med udeleženci na nedavni akciji Očistimo Slovenijo kar dve tretjini mladih, žal pa je negativno to, da sta se srednja in starejša generacija omejili le na opazovanje in kritiko.

Kako to spremeniti?

Šele ko doživimo pomanjkanje vira, kot je voda, smo pripravljeni sprejeti aktivnejši pogled na okolje. Danes je na primer še samoumevno, da skoraj v vsakem našem hotelu lahko vodo piješ iz pipe, v Nemčiji pa tega že dolgo ni več. Morda bi se zavedli tega, kaj imamo, šele takrat, ko bi nas to udarilo podobno, kot je bilo v Apačah. Tam so s kemičnimi postopki iz pitne vode odstranjevali ostanke pesticidov tako temeljito, da so izločili tudi koristna magnezij in kalcij, sledila je slabokrvnost pri ljudeh. Najbrž bi se ljudje aktivirali tudi, če bi v Ljubljani za teden dni ostali brez odvoza odpadkov in bi se nam zgodil drugi Napoli, kjer je smrdelo do neba.
Ste eden redkih, ki ukrepajo takoj, ko kjer koli vidi odpadke ali smeti, in to ne le s prijavo, temveč z vztrajanjem do dokončnega saniranja.

Posnemovalcev ni prav veliko?

Če ljudi v Črnučah vprašaš, kaj bi naredili, ko vidijo onesnaženje, večina odgovori, da bi poklicali policijo. In kakšna desetina jih to tudi stori. A že tam se zadeva vse prevečkrat ustavi in ne pride do inšpektorata. Če že gre naprej, pa inšpektorji premalokrat izdajo odločbe oziroma se ne potrudijo poiskati storilcev. Ker ni (hitrega) rezultata, večino prijaviteljev mine, da bi vztrajali. Žal nimajo zavedanja, kakšne so lahko posledice, če bo sod s pomijami, odpadnimi olji ali drug nevaren odpadek ostal v naravi.

Kakšen je recept, da bi bilo drugače?

V ljubljanskih vrtcih in šolah ozaveščamo ob dnevih zemlje, voda, organiziramo številne lokalne čistilne akcije pa razne eko šole in eko vrtce. Glede na klimatske spremembe in stanje v državi bi morali v osnovnih in srednjih šolah uvesti nov učni predmet – varovanje okolja. In mladi bi lahko začeli tudi aktivno vplivati na starejše vrstnike in starše, da spremenijo pogled na okolje in opustijo marsikatero slabo navado, denimo kajenje in metanje ogorkov na tla, nepravilno ločevanje odpadkov ali sploh neločevanje, odmetavanje odvečnih stvari v naravo ...

Znani ste po tem, da poskušate vsako onesnaženje, ne glede na to, ali je v mestni ali državni pristojnosti, odpraviti do konca. Kako vam uspeva?

Na črnuške vrtičke tik ob Savi je, denimo, neznanec pripeljal stare omare z vso dokumentacijo vred. Po prijavi na mestno inšpekcijo in prepoznavi najverjetnejšega storilca jih je ta odpeljal, saj mu je grozilo več sto evrov globe za prekršek. Takšen epilog pa se ne zgodi vedno. V primeru odlagalca večje količine gradbenih odpadkov, ki sem ga prijavil s fotografijo vred kot dokaznim materialom, se je gradbena inšpekcija zadovoljila le z izdajo 1100 evrov globe, odpadkov pa še ni odpeljal. Čeprav so mi zasačeni kršitelji že večkrat grozili, eden od njih pa me je poskušal celo povoziti (policija žal kljub prijavi ni prišla na kraj dogodka), bom pri svojem odkrivanju onesnaževalcev in njihovem procesiranju v inšpekcijskih ali celo sodnih postopkih vztrajal še naprej. Še zlasti pa proti povratnikom.

Medtem ko se večina prijav na mestni ravni konča z odvozom odpadkov z divjih odlagališč na legalno deponijo, zadeve, ki spadajo v državno pristojnost, prevečkrat končajo v predalih. Zakaj?

Vse prevečkrat se državni inšpektorji izmikajo pristojnosti, namesto da bi delovali usklajeno. Na vladni ravni bi se zato morala vsa ministrstva redno usklajevati in izpeljati skupne akcije proti kršiteljem, kadar se to tiče več ministrstev.

Kako pa nadzorovati delo ministrstev?

Od mestnih inšpektorjev redno dobivam povratne informacije o tem, kako so ukrepali in v kateri fazi je postopek, od državnih pa ne. Ko jih vprašam o posamezni zadevi, sploh ne dobim odgovora. Sicer pa sem prepričan, da je glavni problem v tem, da inšpektorji samoiniciativno sploh ne hodijo na teren in delajo le po prijavah.

Jih pa razumem, da so marsikdaj zafrustrirani, ko morajo izdati odločbo državnemu ali paradržavnemu organu kot lastniku zemljišča, s katerega je treba odstraniti odpadke, saj je največkrat ne izvedejo z izgovorom, da država za take primere ni predvidela proračunskega denarja. Še zlasti za tiste ob rekah ali na kmetijskih zemljiščih, ki so v državni lasti ali pristojnosti.

V akciji Očistimo Slovenijo je sodelovalo okoli 40.000 ljudi, kar je malo, če upoštevamo, da je samo krajevnih, občinskih in državnih funkcionarjev ter javnih uslužbencev več kot 160.000. Kje so bili?

Po mojih podatkih je bilo v Ljubljani, ki ima na mestni ravni zaposlenih 11.000 ljudi, v akciji na terenu aktivnih le 70 članov mestne uprave, še skromnejša pa je bila udeležba četrtnih in mestnih svetnikov, kar me preseneča, saj so pred vrati lokalne volitve. Od mestnih podjetij je bila le Snaga, sodelovanje je odpovedala tudi večina urbanih prostovoljnih gasilskih društev (izjeme so bila tista z obrobja). Čeprav ima občina ogromno mehanizacije, ta ni zagotovila niti prikolic, na katere bi udeleženci nalagali zbrane odpadke. Ker ni bilo niti samokolnic, so jih morali do zbirnih prostorov nositi večinoma kar peš.

Program Nič odpadkov za zdaj med 212 slovenskimi občinami poskušajo uveljaviti šele v devetih. Kako prepričati več ljudi, da je ta projekt izvedljiv?

Verjamem v ta projekt, uspešen pa bo le, če bo vlada sprejela primerne ukrepe, predvsem zakonske. Občine, zavode, šole, ministrstva je treba zakonsko obvezati, da bodo na osnovi pripravljenih ukrepov Nič odpadkov določili vire financiranja, odgovornost za izvedbo in da bodo predpisane kazni za tiste, ki se ne bodo držali ukrepov za zmanjševanje plastične in druge odvečne embalaže. Če se bo minister Leben odločil, da ne bomo gasili le posledic požara, temveč bomo zmanjšali kup (odpadkov), da ne bo tako močno gorelo, bodo tudi rezultati. Do tedaj bomo le stali na mestu.


Torej vidite rešitev tudi v tem, da bi plastiko nadomeščali s steklom, kjer koli se to da, denimo pri plastenkah za vse vrste pijač?

Strinjam se z nadomeščanjem embalaže s trajnejšimi materiali, kot je steklo, seveda pa bo treba spremeniti tudi navade. Plastične vrečke za enkratno ali nekajkratno uporabo bi lahko nadomestili s pletenimi lesenimi košarami ali tistimi iz blaga, v šolah bi lahko jogurte začeli točiti iz točilnih naprav, jogurtove lončke iz plastike ali tetrapaka pa počasi izločili iz uporabe in proizvodnje. Država se je pridružila akciji proti slamicam, ne zna pa rešiti težave predelave več kot 2500 ton odpadnih sveč, začasno deponiranih na odlagališčih, ali gospodarsko nezanimive embalažne plastike.


Sem za postopno ukinitev sveč. A prehodno obdobje naj ne bi trajalo več kot sedem let. Najprej bi porabo prepolovili, v naslednji fazi bi dovolili le še sveče brez plastične embalaže, na koncu pa bi njihovo uporabo prepovedali. Sicer pa bi morali ​gospodarstvo prisiliti, da sme uporabljati le še plastiko, ki se jo da reciklirati. Preostalo pa sežigati v lastni sežigalnici, ki bi bila blizu mesta ali v njem zaradi energetske izrabe (ogrevanje). A prej bo treba v glavah rešiti problem, da bodo odpadki vedno nastajali in da je dejstvo, da jih je treba predelati doma ali pa izvoziti.

Kaj pa še doslednejše ločevanje odpadkov?

Morda bi lahko dodali še en zabojnik, je pa vprašanje, koliko jih je še smiselnih, saj se na neki točki ljudje lahko uprejo še podrobnejšemu ločevanju odpadkov na izvoru. Dokaz za to so tisti, ki živijo v blokih. Ti že zdaj slabo ločujejo. To je tudi ekonomsko vprašanje.

Ste za drakonske kazni za najhujše onesnaževalce?

Ljudem je treba najprej ponuditi korenček, torej mrežo lokalnih zbirnih centrov, kamor lahko brezplačno pripeljejo odpadke ali staro šaro. To mora biti naloga vseh občin, in če tega ne bi storile, bi jih morala postaviti država na njihov račun. Torej, ljudem je treba dati možnost, da odlagajo na legalen način in blizu doma.


Sicer pa bi morali pred izdajo uporabnih dovoljenj za stanovanjske, industrijske in vse druge objekte vsi predložiti potrdilo o prevzemu gradbenih in drugih odpadkov, ki so pri gradnji nastali. Morebitne ponarejevalce teh dokumentov pa bi drakonsko kaznoval – a ne kazen ne zapor ne bosta zalegla, če ne bo inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem teh obvez.