Ljubljanska banka kot izvirni greh

Zgodovina slovensko-hrvaških odnosov je zgodba o prijateljstvu, prevarah, vohunih, o dobronamernih posameznikih, pokvarjenih politikih, izgubljenih priložnostih ter o velikanski finančni in politični škodi. Je zgodba o iskrenem sodelovanju in hladni vojni.
Konec mandata državnega zbora bo zaznamovalo pospešeno delovanje zunanje politike do Hrvaške. Potem ko so naši politiki zelo agresivno pristopili do Zagreba in po končani arbitraži zahtevali takojšno implementacijo razsodbe, so nazadnje ugotovili, da je Slovenija zaradi lastne arogance in pomanjkanja uravnotežene zunanje politike popolnoma izolirana tako v Evropski uniji kot v Natu. Šokantnemu spoznanju, da mednarodni odnosi še temeljijo na moči in na prijateljskih povezavah, je sledila nova strategija, na podlagi katere naj bi Slovenija na mednarodnih sodiščih Hrvaško tožila za vsak hipotetičen prekršek ter jo z dokazovanjem nespoštovanja pravil pravne države v svetovni skupnosti poskušala izolirati. Istočasno naj bi Slovenija tudi bojkotirala hrvaški vstop v schengensko območje in v OECD.

Umetno ustvarjanje napetosti

Če pustimo ob strani, da v diplomaciji nikoli ne izdaš svojih namenov, saj ji prav besede odvzamejo fleksibilnost in prilagodljivost, pa velja, da tako v življenju kot tudi v diplomaciji in pravu ni nič slabšega od strategije, ki je oblikovana na napačnih predpostavkah. In dokler bomo južno sosedo napadali v vseh mednarodnih institucijah, ne da bi najprej sami sebi povedali resnico o arbitraži, tvegamo še večje blamaže in še veliko izgubljenih bitk. Z umeščanjem nekaterih dejstev v izvirne zgodovinske okvire, s pojasnjevanjem zunanjepolitičnih spodrsljajev naših vlad in z analizo dogodkov okoli arbitražne razsodbe želimo dokazati, da so v zadnjih 27 letih napetost med Zagrebom in Ljubljano umetno ustvarjale nekompetentne politične elite. Slovensko in hrvaško dušo v mednarodnih odnosih bi lahko opisali z dvema različnima pesmima. Slovence z Na Golici – veselo in v svetu poznano polko, čeprav redko kdaj prepoznano kot slovensko. Hrvate z melanholično pesmijo Bit će bolje, ki poje, da se vse lahko oprosti, nikoli pa pozabi.
Tudi meddržavni odnosi pogosto padejo v negativno spiralo dolgotrajnega prerekanja zaradi ene izvirne, začetne napake. V naši zgodbi je ta izvirni greh povezan z Ljubljansko banko, nekoč najuglednejšo banko SFRJ, ki pa danes predstavlja politično in finančno breme prevaranega slovenskega naroda.
Od Ljubljanske banke do neodgovornih potez ministra Karla Erjavca je rdeča nit vseh problemov v rokah politikov, ki umetno ustvarjajo napetosti zaradi lastne koristi in se ne zavedajo, kakšno grožnjo pomenijo za mir in stabilnost v regiji. Tudi anatema predsednika Evropskega parlamenta, ki je pred kratkim jasno povedal, da se bo širitveni proces zamrznil, če kandidatke ne rešijo vseh odprtih mejnih vprašanj, ni dovolj velika zaušnica, da bi naši veleumni voditelji razumeli, kakšno odgovornost nosijo pred svetom! V Sloveniji – ne glede na zunanjo podobo – je politika oslabljena in tam, kjer je politika šibka, morajo družbe postati močne, če ne želijo pasti v avtokracijo demagogov. Zato mislim, da je treba s pomočjo medijev glede hrvaško-slovenskih odnosov poudariti nekaj ključnih trenutkov in pripomoči k temu, da se okvir medsebojnih odnosov spremeni na bolje. Samo tako se bomo rešili nekompetentnih politikov in našli rešitve za skupne težave, saj še najbolj neizobraženega človeka na zemlji bode v oči dejstvo, da dveh narodov ne moreš stalno opisovati kot sovražnikov, če nikoli v zgodovini nista imela enega samega spora! Začnimo od začetka.

Odgovor je vselej enak

Potem ko je Karl Erjavec z nespametnimi izjavami in z vodenjem zunanjega ministrstva nepopravljivo okužil arbitražni postopek, smo v absurdni situaciji – ki jo zaradi lastnega preživetja naši politiki spretno prikrivajo, mediji pa o njej neodgovorno molčijo. Tako poraženec (Slovenija) od zmagovalca (Hrvaška) zahteva, da sprejme razsodbo, ki se ji je zmagovalec zaradi napačnega prepričanja, da bo napisana v prid poraženca, odrekel. In ker Hrvaška, ki ji je uspela zmaga v popolnoma vseh zahtevah na kopnem in je hkrati Sloveniji še preprečila neposreden stik z odprtim morjem, zahteve uradne Ljubljane po implementaciji ne upošteva, jo naši politiki demagoško napadajo, ker narodu ne morejo povedati resnice.
Na našo strategijo blatenja je Zagreb odgovoril s ponovnim odprtjem problematike Ljubljanske banke. Nov odgovor Slovenije pa bo dodatna tožba na evropskem sodišču in to potem, ko smo pred kratkim bruseljski komisiji posredovali pismo zaradi neupoštevanja arbitraže. Seveda ne preseneča, da se vse te aktivnosti dogajajo v predvolilnem času. Za nesmiselnost teh potez namreč ne bo nihče od trenutnih ministrov ali poslancev odgovarjal v naslednjem sklicu parlamenta. Ko moji študenti obiščejo mednarodne institucije ali se srečajo z visokimi tujimi predstavniki, vedno vprašajo, zakaj njihove države Sloveniji ne pomagajo pri implementaciji arbitražne razsodbe. Odgovor je vedno enak (pa naj bodo sogovorniki iz ZDA ali iz Nemčije): »Saj ste si sami krivi!«
Se nadaljuje.