DOBRODELNA
Ljudi v časovni kapsuli oskrbuje z najnujnejšim (FOTO)
Dolenjka Barbara Barbič na Kubo osebno dostavlja osnovne življenjske dobrine. Zaljubljena v čarobno deželo raznolikosti je k dobrodelnosti pritegnila številne.
Odpri galerijo
Iz Slovenije je odnesla več kovčkov osebnih potrebščin. FOTOGRAFIJE: Osebni arhiv
Kuba – njena bolezen in strast. Novinarka in popotnica Barbara Barbič je ponotranjila utrip večno privlačne lepotice in se prepustila deželi nasprotij. Njeni sreči, s katero se oplaja še dolgo po tem, ko zapusti nedrje čarobnega otoka, žalosti v očeh, ki ji zavoljo tegob leta zatajevanega ljudstva trka na njeno vest tudi na rodnem Dolenjskem, pa frfotavega smeha, ki veje iz ust lahkotno poplesavajočih domačinov, ki z igrivimi ritmi bežijo pred vsakdanjo bedo. Prvi stik z deželo in ljudmi pred dvema letoma je v Barbari sprožil val čustev, ki ne jenjajo. »Moj prvi stik s Kubo je bil izredno intenziven. Primarni razlog za to destinacijo je bil pobeg pred zimo, poleg tega sem že leta poslušala, da se Kuba spreminja in da je treba ujeti zadnji vlak. Želela sem si doživeti to časovno kapsulo, poleg tega me je že prej navduševala njihova zgodovina. Kuba mi je izdatno postregla s svojo energijo, glasbo, plesom, umetnostjo, arhitekturo, predvsem pa – ljudmi. Prvo potovanje je bila le pokušina, bi rekla, a pokušina, ki je bila tako močnega okusa, da sem si takoj po vrnitvi poiskala mentorico za španski jezik Ireno Grmek. Namreč brez znanja jezika je izkušnja Kube le površinska, vedela sem, da če želim poseči globlje, bo treba odpraviti jezikovno bariero. Po dveh letih dokaj intenzivnega učenja zdaj s Kubanci govorim brez težav.« Ovire so padle, z njimi tudi površinske maske. Obrazi, ki jih je srečevala v tem v svojem času ujetem koščku sveta, so ji pokazali prvinske podobe.
»Pobliže sem spoznala pomanjkanje, ki ima sicer več plati. Po eni strani Kubanci plačujejo dobesedno drobiž za elektriko in vodo, stanarin ni. Izobraževalni sistem je brezplačen, ravno tako zdravstveni. Zdravstvo je na zelo visoki ravni, med drugim so razvili dve cepivi zoper covid-19, Kuba ima okoli devet zdravnikov na tisoč prebivalcev, kar je eden najvišjih deležev na svetu. Vsak državljan ima tako imenovano libreto, beležko, na podlagi katere dobi po res nizki ceni nekaj osnovnih živil, kot so riž, fižol, peščica sladkorja, nekaj olja in preostalo. A količine niti približno ne zadostujejo čez mesec, treba se je znajti. Na otoku ni brezposelnosti, tako vsaj govorijo uradni podatki; tisti, ki želi delati v javnem sektorju, bo službo dobil. A plače v tem sektorju so izredno nizke, vsak stremi k temu, da bi delal v turizmu, kjer se da zaslužiti bolje. Ta mesta pa so seveda omejena. Predvsem pa, Kubance, ki so se že prej soočali s težavami, je na kolena povsem spravila še pandemija. Kuba je bila za turizem povsem zaprta nekaj mesecev, nato so jo odprli le za turiste, ki so potovali v resorte na otokih. Danes se na Kubo sicer da, a turistov je za peščico. Ker dobrih 70 odstotkov hrane uvozijo, za to pa potrebujejo tujo valuto, res se soočajo s hudimi težavami. Stvari enostavno ni. Osnovnih, kot so zobna pasta, šampon, milo, vlada pomanjkanje hrane, zdravil. Ne bom pozabila besed kubanske prijateljice Ane, ki mi je rekla, da ko dobi menstruacijo, bi najraje umrla. Namreč kupiti ne more ne zdravil ne vložkov. Ne zato, ker ne bi imela denarja za te osnovne potrebščine, pač pa zato, ker jih enostavno ni. Mislim, da to pove vse …« iz Barbarinih besed vre pobitost, ki pa jo je presegla z osebno akcijo pomoči ljudstvu na bisernem okrušku Karibskega otočja.
Priključila se je dobrodelnemu projektu turističnega vodnika in kubanskega youtuberja Robina, ki deluje pod oznako UnAmigoEnCuba. Zaradi svoje prepoznavnosti in mreže prijateljev na tujem je zaprosil za pomoč. Klic je ujela tudi Barbara. »Vsako leto določen odstotek svojega prometa odštejem za dober namen, lani sem se odločila pomagati Kubi, začela sem pošiljati denar. Poleg tega sem na tem potovanju odnesla precej materialnih stvari, ki jih težko kupijo, predvsem za osebno nego,« pripoveduje. Njeni kovčki so bili polni zobnih past, šamponov, mila, skratka higienskih pripomočkov, brez katerih si ne znamo predstavljati življenja. Barbara je raje kakšen kos svojega oblačila pustila v omari, da je v potovalkah zapolnila tudi zadnjo špranjico z dobrinami. »Ko sem razdelila, kar sem imela, mi je bilo neizmerno žal, da nisem mogla prinesti še več. Nekaj sem razdelila svojim prijateljem, poleg tega pa stvari in denar namenila še za omenjeni dobrodelni projekt. Prepričala sem se, da gre pomoč dejansko v prave roke.« Dregnila je številne Slovence, ki so ji zaupali in se odzvali. »Res je, v moji dobrodelni dejavnosti se mi je pridružilo precej mojih prijateljev in znancev, kar se je zgodilo precej nepričakovano, bi rekla. Opisala sem svoje izkušnje na svojem facebook profilu, začeli so se mi javljati z željo, da bi pomagali tudi sami. Bila sem neizmerno prijetno presenečena, pogosto tudi ganjena. Zakaj so mi zaupali, bi težko rekla, morda so začutili moje besede, včasih tudi podroben opis, kako je na Kubi. Zelo sem hvaležna za izkazano pomoč, še bolj pa za izkazano zaupanje. Ker je bil odziv res lep, že razmišljam o koraku naprej v tej dejavnosti, s pomočjo ljube mi Kube bom vsekakor nadaljevala.«
Izdelki, ki so pri nas na dosegu roke, tudi cenovno, za mnoge Kubance predstavljajo nepredstavljivo, nedosegljivo. Črni trg je tudi v deželi večnega smeha dobro podmazan. »Za boljšo predstavo bom podala primer nakupa osebnega avtomobila, ki na Kubi predstavlja pravcati družinski zaklad. Za staro lado je treba odšteti tudi po 20 tisoč dolarjev. Država namreč omejuje uvoz avtomobilov, zato so tisti, ki so na otoku, toliko vrednejši. Če gre za uvoz, so dajatve tako visoke, da avto na koncu doseže dobesedno nekajkratno ceno. Za neki običajen majhen avto, ki pri nas stane dobrih deset tisočakov, bi bilo na koncu z dajatvami treba odšteti kakih 40 tisočakov. Črni trg pa je nekaj povsem običajnega tudi zato, ker se proda ogromno stvari iz druge roke. Ob izbruhu pandemije in posledično pomanjkanju tuje valute se je kubanska vlada odločila za tako imenovane dolar trgovine, ki so nekoliko bolje založene. Stvari so res dražje, a vsaj dobi se jih. A v njih lahko kupujejo le s posebnimi karticami, na katere jim sorodniki ali prijatelji iz tujine nakažejo dolarje ali evre. Z njimi kupijo stvari v omenjenih trgovinah, nato pa na črnem trgu preprodajo po nekajkratni ceni. Žal je res globoka stiska, v kateri so se znašli, načela tudi njihovo pregovorno solidarnost. Predvsem je cilj – preživeti.«
Kljub boju za golo preživetje so v deželi tobaka in salse še ohranili čut za vrednote, je spoznala Dolenjka. Očarali so jo tudi njihov temperament, vibracije pa tudi večplastnost. »Kubanci radi rečejo, da jih je res vedno teplo, a težavam se smejijo v brk. Glede tega so, bi rekla, svetovni prvaki, Slovenci bi se pri njih lahko ogromno naučili.« Ob vsakem obisku odkrije še kaj novega, Kuba pa jo, prizna, vsakokrat še bolj posrka vase. V pričakovanju, da jo bo jeklena ptica kmalu spet prepeljala na rajski otok, pa z dobrih osem tisoč kilometrov oddaljenimi domačini vezi intenzivno spleta od doma.
»Številni so obrazi Havane, pokazala mi je tudi takšnega, ki bi me najbrž lahko v resnici prizadel. A sem se že naučila,« pravi Barbara.
»Pobliže sem spoznala pomanjkanje, ki ima sicer več plati. Po eni strani Kubanci plačujejo dobesedno drobiž za elektriko in vodo, stanarin ni. Izobraževalni sistem je brezplačen, ravno tako zdravstveni. Zdravstvo je na zelo visoki ravni, med drugim so razvili dve cepivi zoper covid-19, Kuba ima okoli devet zdravnikov na tisoč prebivalcev, kar je eden najvišjih deležev na svetu. Vsak državljan ima tako imenovano libreto, beležko, na podlagi katere dobi po res nizki ceni nekaj osnovnih živil, kot so riž, fižol, peščica sladkorja, nekaj olja in preostalo. A količine niti približno ne zadostujejo čez mesec, treba se je znajti. Na otoku ni brezposelnosti, tako vsaj govorijo uradni podatki; tisti, ki želi delati v javnem sektorju, bo službo dobil. A plače v tem sektorju so izredno nizke, vsak stremi k temu, da bi delal v turizmu, kjer se da zaslužiti bolje. Ta mesta pa so seveda omejena. Predvsem pa, Kubance, ki so se že prej soočali s težavami, je na kolena povsem spravila še pandemija. Kuba je bila za turizem povsem zaprta nekaj mesecev, nato so jo odprli le za turiste, ki so potovali v resorte na otokih. Danes se na Kubo sicer da, a turistov je za peščico. Ker dobrih 70 odstotkov hrane uvozijo, za to pa potrebujejo tujo valuto, res se soočajo s hudimi težavami. Stvari enostavno ni. Osnovnih, kot so zobna pasta, šampon, milo, vlada pomanjkanje hrane, zdravil. Ne bom pozabila besed kubanske prijateljice Ane, ki mi je rekla, da ko dobi menstruacijo, bi najraje umrla. Namreč kupiti ne more ne zdravil ne vložkov. Ne zato, ker ne bi imela denarja za te osnovne potrebščine, pač pa zato, ker jih enostavno ni. Mislim, da to pove vse …« iz Barbarinih besed vre pobitost, ki pa jo je presegla z osebno akcijo pomoči ljudstvu na bisernem okrušku Karibskega otočja.
Sobe Poldka za srčne goste
Barbara je doma v Dolenjskih Toplicah, na osnovi otroških doživetij in izkušenj, razvila izjemno zgodbo. Iz zapuščine svojih prednikov, že njena prababica je oddajala sobe, njena mama pa je imela penzion, je ustvarila ljubko zatočišče, ki je vse bolj prepoznavno tudi na tujem. »V hiši sem ostala jaz in nekako začutila željo, da nadaljujem tradicijo. Pred leti sem obstoječe sobe nekoliko obnovila, jim nadela novo ime – Sobe Poldka (po prababici Leopoldini oziroma Poldki) in odprla vrata. Izjemno lep odziv sem doživela že v prvi sezoni. Sem v samem jedru Dolenjskih Toplic, v poletni sezoni se tu zvrsti vsako leto več tujcev, med njimi očitno tudi takšni, ki jih na neki način očara zgodba, ki sem se ji odločila slediti. Torej zgodba tradicije, ki je vendarle osvežena s sodobnim pristopom. Moje vodilo pa je srčnost, ki mi jo je vsadila že moja mama. Vedno je imela nasmeh za vse, vedno je želela pomagati, predvsem pa se je vedno trudila, da so se njeni gostje v njeni hiši počutili kot prijatelji in ne turisti. Kot sem že povedala, na potovanjih zelo rada spoznavam nove ljudi; ko ne potujem, ljudje nekako sami pridejo k meni …«
Barbara je doma v Dolenjskih Toplicah, na osnovi otroških doživetij in izkušenj, razvila izjemno zgodbo. Iz zapuščine svojih prednikov, že njena prababica je oddajala sobe, njena mama pa je imela penzion, je ustvarila ljubko zatočišče, ki je vse bolj prepoznavno tudi na tujem. »V hiši sem ostala jaz in nekako začutila željo, da nadaljujem tradicijo. Pred leti sem obstoječe sobe nekoliko obnovila, jim nadela novo ime – Sobe Poldka (po prababici Leopoldini oziroma Poldki) in odprla vrata. Izjemno lep odziv sem doživela že v prvi sezoni. Sem v samem jedru Dolenjskih Toplic, v poletni sezoni se tu zvrsti vsako leto več tujcev, med njimi očitno tudi takšni, ki jih na neki način očara zgodba, ki sem se ji odločila slediti. Torej zgodba tradicije, ki je vendarle osvežena s sodobnim pristopom. Moje vodilo pa je srčnost, ki mi jo je vsadila že moja mama. Vedno je imela nasmeh za vse, vedno je želela pomagati, predvsem pa se je vedno trudila, da so se njeni gostje v njeni hiši počutili kot prijatelji in ne turisti. Kot sem že povedala, na potovanjih zelo rada spoznavam nove ljudi; ko ne potujem, ljudje nekako sami pridejo k meni …«
Pritegnila je mnoge
Priključila se je dobrodelnemu projektu turističnega vodnika in kubanskega youtuberja Robina, ki deluje pod oznako UnAmigoEnCuba. Zaradi svoje prepoznavnosti in mreže prijateljev na tujem je zaprosil za pomoč. Klic je ujela tudi Barbara. »Vsako leto določen odstotek svojega prometa odštejem za dober namen, lani sem se odločila pomagati Kubi, začela sem pošiljati denar. Poleg tega sem na tem potovanju odnesla precej materialnih stvari, ki jih težko kupijo, predvsem za osebno nego,« pripoveduje. Njeni kovčki so bili polni zobnih past, šamponov, mila, skratka higienskih pripomočkov, brez katerih si ne znamo predstavljati življenja. Barbara je raje kakšen kos svojega oblačila pustila v omari, da je v potovalkah zapolnila tudi zadnjo špranjico z dobrinami. »Ko sem razdelila, kar sem imela, mi je bilo neizmerno žal, da nisem mogla prinesti še več. Nekaj sem razdelila svojim prijateljem, poleg tega pa stvari in denar namenila še za omenjeni dobrodelni projekt. Prepričala sem se, da gre pomoč dejansko v prave roke.« Dregnila je številne Slovence, ki so ji zaupali in se odzvali. »Res je, v moji dobrodelni dejavnosti se mi je pridružilo precej mojih prijateljev in znancev, kar se je zgodilo precej nepričakovano, bi rekla. Opisala sem svoje izkušnje na svojem facebook profilu, začeli so se mi javljati z željo, da bi pomagali tudi sami. Bila sem neizmerno prijetno presenečena, pogosto tudi ganjena. Zakaj so mi zaupali, bi težko rekla, morda so začutili moje besede, včasih tudi podroben opis, kako je na Kubi. Zelo sem hvaležna za izkazano pomoč, še bolj pa za izkazano zaupanje. Ker je bil odziv res lep, že razmišljam o koraku naprej v tej dejavnosti, s pomočjo ljube mi Kube bom vsekakor nadaljevala.«
Kuba je veliko več kot revolucija, stari avtomobili pisanih barv in muzika, po katerih jo – se zdi – pri nas pozna največ ljudi, jo opiše Barbara.
Izdelki, ki so pri nas na dosegu roke, tudi cenovno, za mnoge Kubance predstavljajo nepredstavljivo, nedosegljivo. Črni trg je tudi v deželi večnega smeha dobro podmazan. »Za boljšo predstavo bom podala primer nakupa osebnega avtomobila, ki na Kubi predstavlja pravcati družinski zaklad. Za staro lado je treba odšteti tudi po 20 tisoč dolarjev. Država namreč omejuje uvoz avtomobilov, zato so tisti, ki so na otoku, toliko vrednejši. Če gre za uvoz, so dajatve tako visoke, da avto na koncu doseže dobesedno nekajkratno ceno. Za neki običajen majhen avto, ki pri nas stane dobrih deset tisočakov, bi bilo na koncu z dajatvami treba odšteti kakih 40 tisočakov. Črni trg pa je nekaj povsem običajnega tudi zato, ker se proda ogromno stvari iz druge roke. Ob izbruhu pandemije in posledično pomanjkanju tuje valute se je kubanska vlada odločila za tako imenovane dolar trgovine, ki so nekoliko bolje založene. Stvari so res dražje, a vsaj dobi se jih. A v njih lahko kupujejo le s posebnimi karticami, na katere jim sorodniki ali prijatelji iz tujine nakažejo dolarje ali evre. Z njimi kupijo stvari v omenjenih trgovinah, nato pa na črnem trgu preprodajo po nekajkratni ceni. Žal je res globoka stiska, v kateri so se znašli, načela tudi njihovo pregovorno solidarnost. Predvsem je cilj – preživeti.«
S prijateljem Robinom, ki je pred meseci, ko se je na Kubi zavoljo pandemije in posledično drastičnega upada turizma ekonomska kriza le še poglobila, prek youtuba začel humanitarni projekt.
Kljub boju za golo preživetje so v deželi tobaka in salse še ohranili čut za vrednote, je spoznala Dolenjka. Očarali so jo tudi njihov temperament, vibracije pa tudi večplastnost. »Kubanci radi rečejo, da jih je res vedno teplo, a težavam se smejijo v brk. Glede tega so, bi rekla, svetovni prvaki, Slovenci bi se pri njih lahko ogromno naučili.« Ob vsakem obisku odkrije še kaj novega, Kuba pa jo, prizna, vsakokrat še bolj posrka vase. V pričakovanju, da jo bo jeklena ptica kmalu spet prepeljala na rajski otok, pa z dobrih osem tisoč kilometrov oddaljenimi domačini vezi intenzivno spleta od doma.
