Ljudski papež povezal Slovence

Papež 'ma vas rad! Zgodovinske besede, ki so se vcepile v srčiko naroda natanko pred 25 leti, ko je na našo rodno grudo prvič stopila noga svetega očeta in poljubila prgišče slovenske zemlje, simbolično prineseno iz geološkega središča Slovenije, nad Vačami. Mlado in staro si je besede najbolj priljubljenega poglavarja Rimskokatoliške cerkve do tedaj, Janeza Pavla II., ki je celo dvakrat poromal do svojih sestra in bratov na Slovenskem – prvič ob 1250. obletnici pokristjanjenja leta 1996 in drugič tri leta pozneje ob razglasitvi lavantinskega škofa Antona Martina Slomška za blaženega –, vzelo k srcu in vzklikalo ponarodeli stavek skupaj s posvečenim slavljencem, ki je, 18. aprila 1996, med mladimi v Postojni slavil 76. rojstni dan.

Nagovarjal je vse

Verniki so prvi dan drli na hipodrom Stožice, kjer ga je slavilo okoli 100.000 ljudi, le nekaj manj mladih po letih in srcu je k papežu dan pozneje drlo skozi Postojnska vrata. Sveto tridnevje se je končalo v Mariboru, dobrih 300.000 Slovenk in Slovencev, verujočih in neverujočih, vidnih predstavnikov političnega in verskega življenja, izseljencev in tujcev se je pridružilo sveti misiji, sveti oče pa je povsod v nagovoru vešče uporabil slovenske besede. »Vesel sem, ko prvič prihajam v vašo domovino, v to deželo, posajeno z neštetimi zvoniki, cerkvami in kapelicami, ki pričajo o globokih koreninah vašega ljudstva,« je nagovoril ljudstvo, ki je stoletja čakalo na posvetitev, predvsem pa je narod do ljudskega papeža gojil posebno naklonjenost zaradi bližine turbulentnih časov odcepitve od Jugoslavije, ko je prav Sveti sedež med prvimi priznal samostojnost Slovenije. »Želim, da bi ta apostolski obisk, ki ga danes začenjam med vami, prispeval k moralni in krščanski prenovi vašega ljudstva, ki se trudi premagati zmote preteklosti, da bi zgradilo prihodnost, ki bo vredna njegove tisočletne zgodovine.« A kljub navdihujočim besedam tedanjega predsednika Milana Kučana: »Strpnost, medsebojno spoštovanje, sprava s pravico do več pogledov na to, kaj se je v resnici zgodilo v preteklosti, in odgovornost za prihodnost naj nam pomagajo, da ne bi še kdaj dvignili roke zoper svoj narod, zoper svoje brate. Vaši pozivi k strpnosti in medsebojnemu spoštovanju, namenjeni vsem ljudem dobre volje, nas v teh naših načrtih podpirajo in opogumljajo,« se zdi, kot nas opominja msgr. Franci Trstenjak, ki je kot glavni urednik Radia Ognjišče skrbno beležil obisk vatikanskega vladarja, »da smo na mnoge spodbude in naročila pozabili. Če bi jih vzeli zelo resno, bi bila podoba družbe ob 30-letnici samostojnosti precej drugačna. Papež nas je spodbujal k povezanosti in enotnosti, mi pa smo na več bregovih, razklani in sovražno nastrojeni.« Glas cerkvenega poglavarja se je prav ob pomoči komaj rojenega Radia Ognjišče, ki je pripravil tri dni po 24 ur programa na dan, in televizije razširil tudi med tiste, ki so ostali doma.

Slovenski festival vere

Mag. Franci Petrič, dolgoletni urednik Družine, je bil v organizacijskem odboru za ljubljanski del obiska, srečanje z duhovniki v stolnici in pripravo maše v Stožicah. »To je bil slovenski festival vere, kakor ga je imenoval p. Miha Žužek. Sam sem s posebnim zanosom doživljal ta dolgo želeni obisk kot veliko priznanje Slovenkam in Slovencem vseh rodov za zvestobo krščanstvu in Katoliški cerkvi. O tem pripovedujejo tudi bronasta vrata v ljubljansko stolnico, ki jih je takrat blagoslovil. Papež nam je maševal in nas nagovarjal v slovenščini! Za slovo pa je rekel nekaj, kar mi še vedno odmeva v srcu: 'V teh dneh sem mogel osebno izkusiti prisrčnost slovenskega naroda, njegovo globoko vero in neomajno zvestobo Cerkvi. Občudoval sem lepote vaše domovine, njene gore in griče, zelene livade. Naj Bog blagoslovi to deželo.' Te besede rad ponavljam ob srečanjih z ljudmi, saj nas spodbujajo k domoljubju, vrednoti, na katero nekateri pozabljajo.« A obiska niso pozabili številni, ki so papežu stisnili roko ali bili deležni njegovega blagoslova. Uršulinka Božena Kutnar se je na srečanje pripravljala z otroki iz ljubljanskih župnijskih pevskih zborov. »Poleg pesmi smo mu podarili tudi knjigo s 76 risbami slovenskih cerkva. Srečanje je bilo zelo prisrčno in domače, saj se je, potem ko smo mu zapeli, otrokom preprosto približal in se postavil mednje. To priča, da je bil Janez Pavel II. pastir, ki je imel rad ljudi, in jim je bil zato vedno blizu.« Veličasten dogodek v zgodovini države so oplemenitili tudi Čuki; njihova gonilna sila Jože Potrebuješ je bil glasbeni producent postojnskega spektakla. »Ni bil le verski dogodek, v zraku je bilo še mnogo drugih emocij, ki so tiste dni povezale Slovenijo. Janez Pavel II. je bil svetovno priljubljena osebnost, pa še Slovan povrhu, ki je navdušeno množico nagovarjal v domačem jeziku. No, vsaj trudil se je, in to je dalo dogodku poseben pečat.«

Posluh za človeka

Poleg cerkvenega, ki ga je vodil nadškof Alojz Uran, je nad visokim obiskom bdel tudi državni protokol, ki ga je usmerjal Andrej Šter. Vodji konzularne službe ministrstva za zunanje zadeve je še največ preglavic povzročalo vreme, ki je bilo podobno kislo kot letos. »Na mariborskem prizorišču je bilo par dni pred dogodkom vode do kolen. Z iznajdljivimi rešitvami in vztrajnostjo pa je Slovenija Janeza Pavla II. pričakala ožarjena s soncem in nališpana s svežim zelenjem. V dveh dnevih in pol je papež v slovenščini neposredno nagovoril več kot tretjino prebivalcev na petih lokacijah. In pri vseh potovanjih in premikih se ni zgodil niti en resnejši prometni incident. Nekateri to štejejo za prvi čudež takrat še svetniškega kandidata Antona Martina Slomška.« Najbolj veličasten trenutek je bilo papeževo rojstnodnevno rajanje v Postojni. »Čeprav je bil to tega dne za gosta že drugi velik dogodek, je brez sledi utrujenosti užival v veselju in pesmih ter – povsem izven protokola – opozarjal na uporabo slovenskega jezika. 'Sem mislil, da ste Slovenci, in ne Angleži,' je zaklical, ko so mu voščili z angleško različico pesmi. V tistih dneh so se godile enkratne reči, Slovenija je nekako rojila, povsod je vladalo gostoljubje, prijaznih pogledov in besed kar ni bilo konca, celo medijskih bodic in pipcev je bilo opazno manj. In še nekaj mi je ostalo v spominu kot velik rezultat: državna in cerkvena stran sta se – nemara prvič pri takem projektu – navadili, da lahko povsem normalno in z dobrim rezultatom sodelujeta. Upajmo, da teh pozitivnih momentov nismo povsem pozabili niti danes,« v prepoznavnem slogu potrka na vest jezikovno in organizacijsko okreten vodja.

Nedvomno je papež povezal naš narod, ker je bil, povzame Franci Petrič, blizu človeku, ne prestolu. Ne samo da je našo identiteto poudaril s spoštovanjem do jezika, ki nas oklepa kot narod, s svojo državniško odločnostjo je med prvimi na svetu, kot je izostril upokojeni mariborski nadškof Franc Kramberger, odločilno posegel v našo zgodovino in nam tlakoval pot v sedanjo suverenost in svobodo.