Logatčani doživeli japonsko popoldne

LOGATEC – Za Japonsko pravimo, da je dežela vzhajajočega sonca. Je tudi dežela tehničnega napredka, pridnih ljudi, dobrih avtomobilov in fotografskih aparatov, značilne keramike, riža, hitrih vlakov in še bi lahko naštevali.

Minulo nedeljo nas je v logaški športni dvorani na japonskem popoldnevu prav na vsakem koraku spremljala ta oddaljena dežela, ki jo sestavlja okoli 7000 otokov, štirje največji, Kjušu, Šikoku, Honšu in Hokaido, pa tvorijo kar 97 odstotkov kopnega.
 

Izdelovali origami občudovali bonsaje

»Na letošnjem japonskem popoldnevu, ki sta ga pripravila Kulturno društvo Novi oder in Aikido klub Logatec, je sodelovalo več kot 30 društev, organizacij, skupin in podjetij, ki se na slovenskih tleh ukvarjajo z Japonsko,« je povedala glavna organizatorka Anda Ovsec.


»To je bilo že četrto japonsko popoldne in veseli smo, da je obisk naše prireditve vsako leto boljši. Obiskovalci so z dejavnostmi na stojnicah, predavanji, prikazi in delavnicami izvedeli veliko zanimivega o daljni deželi. Tako so si lahko ogledali različne borilne veščine, najmlajši pa japonsko gledališče kamišibaj ali so si izdelali svoj origami. Ljubitelji umetnosti so si ogledovali bonsaje in japonsko keramiko, navdušenci nad japonsko kulinariko pa poskušali suši in japonske sladice. Na svoj račun so prišli tudi ljubitelji japonske glasbe, ki so lahko poslušali tradicionalno glasbilo koto, bobne talko in gong, se naučili nekaj japonskih besed in prisluhnili predavanju o Japonski. Prav tako so se prepustili šiacu masaži, meditaciji reiki in si ogledali razstavo likovnih del dveh japonskih slikarjev.«


Bonsaj imenujemo posebno obliko gojenja rastlin, predvsem dreves. Edi Mekina z Rakeka se z njimi ukvarja zgolj ljubiteljsko, pravi pa, da ima najraje kar domača drevesa. Ima jih več kot 40. »To so dolgoletni postopki,« pripoveduje Edi. »Deset let pri takem gojenju ne pomeni nič. V naravi najdem in izkopljem še mlada drevesa in jih nato toliko obdelam, da lahko govorimo o bonsaju. Ali rastlina trpi? Mislim, da prav nič. Kljub vsemu moraš imeti primeren odnos do rastline. Zelo rad imam bukve, ki imajo široko razvejano krošnjo, kar je pri pomanjšanem drevesu še posebno lepo.«


Kot vse kaže, imajo ljudje radi tudi japonsko keramiko. Tako meni Anja Slapničar, ki ima svoj oblikovalski studio na Tržaški cesti v Ljubljani, kjer tudi prodaja svoje keramične izdelke, med drugim imenitne skodelice. »Vsi moji izdelki so unikatni, zgledujem pa se po značilni japonski keramiki, zato tudi svoje izdelke žgem na visoki temperaturi, to je približno 1200 stopinj Celzija. Prav tako pripravljam tečaje in delavnice za vse tiste, ki jih zanima glina.«
 

Noži za vse življenje

Obiskovalci japonskega popoldneva so se prepustili spretnim rokam terapevtk Tine in Mojce, ki sta predstavili šiacu masaže. »Na Japonskem je šiacu priznana oblika fizioterapije,« je povedala Tina Cimperman iz Logatca. »Dobesedni prevod je pritisk s prsti. Lahko se izvaja na blazini na tleh ali na masažni mizi, pri čemer je prejemnik oblečen v udobna oblačila. Ta veščina dotika in podpore sledi energijskim pretokom v meridianih in jih uravnoveša. Tako pomaga človeku, da ponovno pride v stik s samim seboj, kar spodbudi proces samozdravljenja.«


V prijetnem japonskem popoldnevu, ki je sicer potekalo po običajnem nedeljskem kosilu, so mnogi radi poskusili še znameniti in priljubljeni suši. Za to so poskrbeli v japonski restavraciji Moy sushi. »Suši je znana japonska ribja posebnost v velikosti grižljaja,« so povedali.

»Japonci ga jedo z jedilnimi paličicami, s katerimi hrano pomakajo v različne omake in nosijo v usta. To so v bistvu grižljaji iz riža in drugih sestavin. Nikakor niso to le surove ribe z rižem, kakor pogosto zmotno mislijo zahodnjaki, ampak je sestavin več, ribe pa so lahko surove, lahko pa tudi kuhane. Pomembno je, da so vse sestavine sveže, še posebno tiste, ki jih jemo surove. Suši je lahko različnih oblik in po tem ga tudi razlikujemo.« Obiskovalci so se sladkali z izdelki Gaia Slaščic, ki so ponudile zanimive sladkarije z nam neznanimi imeni dango, jokan, moči in ičigo daifuku ter druge.


Še ena japonska posebnost je pritegnila veliko obiskovalcev. To so značilni in nadvse ostri japonski noži. »So nepogrešljiv pripomoček v kuhinji s popolno ostrino in premišljeno uravnoteženostjo, ki omogoča lažje delo,« so povedali v podjetju Ostri rob Luke Grmovška. »Poleg tega noži ohranjajo visoko kakovost in aromo sestavin, hkrati pa so del japonske tradicije. Še nekaj, uporabni bodo za vse življenje.«