Lokostrelcem Matjaž postreže domače pivo (FOTO)
Zgodovinar in turistični delavec, 60-letni Matjaž Anžur, je svojo zgodbo začel na gradu Struga na Dolenjskem, a je usoda hotela, da ga je zapustil in kupil posestvo s staro kmečko hišo in kaščo na sv. Jurjevi Gori v Moravčah pri Gabrovki.
Vzpetina z nekoč tremi srednjeveškimi cerkvami je dobila ime po gradu, katerega ostanki zidovja so še vidni. Ohranjeni sta le dve mlajši, največja in kolikor toliko vzdrževana Marijina cerkev, ter manjša in žal zapuščena Jurijeva, ki je zadnjo prenovo doživela že davnega 1674. A prav zato je posebno doživetje vstopiti vanjo.
Anžur svojo kmetijo imenuje prirodno posestvo, tam občasno priredi srečanja tistih, ki imajo radi mir, tišino, meditacijo ter šelestenje gozdov. Poleg vsega obiskovalcem ponudi marsikaj posebnega, predvsem pristno domače pivo, zvarjeno v domači miniaturni pivovarni. Njegova babica je bila plemiškega rodu in mu je pripovedovala stare zgodbe.
Tako je v neki knjigi naletel na dogodek, kako sta se na viteškem turnirju spopadla vitez Gašper Lambergar in Volk Turjaški. »Slednji mi je bil zanimiv, zato sem za promocijo posestva prevzel njegovo ime.« Da bi bila zgodba popolna, je tako poimenoval tudi svoje pivo: »Na mesec ga zvarimo kakih 1000 litrov, svetlega, temnega in rdečega. Vse prodam doma na dvorišču in na tržnicah ter sejmih.« Seveda od take proizvodnje ne bo nikoli obogatel, toda ne skriva zadovoljstva.
»Pred korono smo imeli na posestvu več srečanj in dogodkov. Ko se je to pred dvema letoma ustavilo, je pravzaprav proizvodnja in prodaja piva bila tista edina vesela zgodba.«
Posestvo se vendarle prebuja. Minulo nedeljo je med našim obiskom gostil lokostrelce. Okoli gradu je uredil lokostrelski poligon. Kot ljubitelj in proučevalec starega orožja tudi sam občasno prime za lok. »Streljanje z lokom je zahtevno in naporno, a hkrati me pomirja,« pravi Anžur.
V mali pivnici 300 let stare kašče, katere spodnji del je pozidan iz kamna, vrhnji pa je iz lesenih brun, nam je odprl steklenico svetlega piva in ga natočil v glinen vrček. »Ker je pivo sveže, se še ne bo močno penilo. Kljub temu že ima pravi okus, ki je malce slajši kot sicer.« Poskusili smo pivo in z lesene deske vzeli košček sira in kruha iz pivskega kvasa, ki ima svojevrstni okus. Varilnico s kotlom sicer trenutno prenavljajo. »Malce kasnimo, saj smo se zadnje čase bolj ukvarjali z zorilnico sira.«
Povejmo, da je Volk Turjaški pred dobrim letom dobil pomoč. S severa Nemčije se je s svojim fantom na posestvo preselila mlada sirarka Luka, ki je začela proizvodnjo sira. »Zelo mi je všeč tu pri vas. V naši deželi je bolj ravnina, tu pa so griči in gozdovi,« je povedala Nemka in v na novo urejeni zorilnici sira pograbila desko s kolači trdega sira, ki ga je začinila z lokalnimi zelišči.
let je stara kašča.
Najprej so zorilnico uredili v stari kašči, pa se je izkazalo, da je presuho, da ni pravetemperature, zato so jo preselili v klet stare hiše, ki jo Anžur počasi sam obnavlja. Tudi sicer je slednja opremljena po starem. V njej je velika lesena miza, okrog nje pa starinski stoli. »Tole sem prinesel še iz Struge. Za stole sem zamenjal neko drugo pohištvo.« Tudi peč na drva, ki ogreva celotno kuhinjo in sobo, je pozidal sam.
