Lovski čuvaj odstrelil dva volka na mah

GORNJI GRAD – Po prvem napadu volkov na drobnico maja letos se oblast ni prebudila, češ, saj gre za osamljen primer. Pa čeprav se je to zgodilo na območju severno od Ljubljane, kjer se volka niti najstarejši ljudje ne spomnijo, kar pomeni, da ga tam ni bilo morda že 200 let. Nekdanji predsednik lovske družine Luče Marko Kladnik, kjer lovci upravljajo kar 6500 hektarjev veliko lovišče, pravi, da o volku ne vedo skoraj ničesar. »Z našega območja je moral izginiti pred stoletji, saj denimo ni zabeleženo opažanje v nobenih dokumentih izpred sto let.«


No, da se je dejansko naselil v gozdove severno od Ljubljane pod Kamniške Alpe in Karavanke proti Pohorju ter na drugo stran v Poljansko dolino in na Cerkljansko proti Julijskim Alpam, pričajo skoraj že vsakodnevni napadi tega vrhunskega plenilca na drobnico, ki se je na teh območjih v zadnjih letih zaradi naravnih danosti in razvoja turizma, pa tudi s pomočjo ugodne kmetijske politike za hribovske kmetije, vendarle spet razvila in stabilizirala.

Do danes je bilo v Sloveniji že več kot 200 napadov volkov. Kosmatinci so pokončali že 300 ovac in več telet ter grdo zdelali več krav in oslov.

V nedeljo zvečer je lovski čuvaj Mitja Matjaž, član LD Gornji Grad, na pašniku kmeta Ivana Rihterja pri Novi Štifti pri Gornjem Gradu dobesedno pri večerji odstrelil dva volka.


Padla sta v skladu s 7. oktobra izdanim dovoljenjem agencije za okolje, da se na območju lovišč Luče, Gornji Grad, Stahovica in na območju državnega Lovišča Kozorog Kamnik dovoli odstrel petih volkov in križancev med volkom in domačim psom.

Ustrelil sivega in črnega

Rihter je v nedeljo zgodaj zjutraj na pašniku pod hišo opazil, da ovce brezglavo bežijo sem ter tja po ograjenem pašniku. Nato je mislil, da jih preganjajo štirje psi, saj je bil eden črn. Kljub temu se mu je zdelo sumljivo in poklical je lovskega čuvaja Mitjo Matjaža, ta je takoj ugotovil, da so Rihterjevo čredo napadli volkovi, in sprožil akcijo.

Proti večeru se je nekaj lovcev LD Gornji Grad po dogovoru razpostavilo po pašnikih okoliških kmetov, kamor bi najverjetneje prišli na pojedino. Matjaž se je postavil ob ostanke ovce, ki so jo volkovi zjutraj raztrgali.

Takole nam je povedal: »Čakal sem na mrhovini, bila je svetla, mesečna noč. Prišli so štirje, in ko se je eden postavil pokonci, sem ustrelil. Volk je padel in drugi so se razbežali. Šel sem pogledat, in ko sem prišel do uplenjenega, sem ob mreži pašnika opazil še drugega, ki se je zapletal, pa sem sprožil še enkrat.«

Prišel naj bi iz Luč

Govorice je treba vselej preveriti, toda o črnem volku so se razširila ugibanja, od kod vendarle naj bi prišel, saj je črni volk v naših krajih vendarle zelo redek. Gre za denimo še redkejši pojav kot pri medvedu, kjer lovci vsakih nekaj let ali desetletij opazijo kakšnega belo obarvanega.

Slišali smo pripoved, da naj bi bil potomec črno obarvanega kanadskega volka, ki je v Italiji pobegnil na prostost zasebniku, in slovenske volkulje, ki jo je zaneslo na zahod.

Toda Matjaž nam je potrdil, da je bil mladi črnjavček, oba ustreljena volka sta bila stara največ eno leto, plod ljubezni med volkuljo in domačim psom. Vse skupaj naj bi se dogajalo v bližnjih Lučah, kar naj bi domačini celo opazili.

Raziskave so potrdile, da so potomci volka in domačega psa pogosto črni. Svetovna populacija volkov je sicer razdeljena na tri vrste; rdeči, etiopski in sivi volk, kamor spada tudi naš evrazijski. Skupno so zoologi do zdaj definirali 40 podvrst, pri sivem skoraj 20 še živečih.

Evrazijski volk spada med največje volkove na planetu, zlasti v Skandinaviji in Rusiji tehtajo tudi več kot 80 kilogramov. Barva kožuha variira od svetlo sive, temnejše, povsem črne, rdeče, kremaste do neskončno kombinacij vseh naštetih.

To pomeni, da črni volk vendarle ni tako zelo nenavadna stvar. Črna barva kožuha je sicer na nekaterih območjih bolj pogosta kot drugod.