Lovsko žensko čast rešila Avstrijka (FOTO)
Društvo slovenskih lovk je konec preteklega tedna v navezi z lovci iz Lovske družine Štanjel v lovskih revirjih te družine organiziralo tretji damski lov z mednarodno udeležbo. Poleg naših lovk se je tridnevnega druženja namreč udeležila tudi skupina lovk iz Madžarske, Avstrije, Hrvaške in Slovaške. Na dveh skupinskih lovih oziroma pogonih je imelo 22 lovk močno podporo 29 domačih lovcev in gostov iz sosednjih lovskih družin, ki so jim na pomoč priskočili tudi s 15 lovskimi psi.
Zamujena priložnost
Petek je bil namenjen predvsem prihodu in nameščanju lovk iz tujine v prenočiščih v okolici Štanjela, spoznavanju in druženju. V soboto je bil glavni lovni dan. Začel se je z zborom pred lovsko kočo LD Štanjel v Tupelčah, kjer jih je poleg domačih lovcev nagovoril predsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač. Kot se je izkazalo pozneje, pa ni bil le obiskovalec in protokolarni gost, temveč tudi najuspešnejši lovec.
Po jutranjem čaju in sladici so se lovke in lovci odpravili v bližnji, večinoma listnati gozd. Pri tem so se morali do lovskih stojišč, kamor jih je na vsakih 50 do 100 metrov nameščal izkušeni domači lovski postavljač, prebijati skozi nizko podrastje in grmovje. Že med hojo smo opazili, da je bilo okoli manjšega kala za napajanje divjadi polno razrite zemlje in svežih odtisov divjih prašičev in svinj, kar je nakazovalo, da bi bil lahko ta dan lov precej uspešen. Še pred začetkom je vodja skupinskega lova napovedal, da smejo lovke in lovci upleniti divje prašiče in svinje vseh starosti, vso jelenjad (razen jelena), lisice, jazbece pa tudi kakšno srno.
450 kg divjadi so uplenili.
Ker se udeleženke in udeleženci zaradi varnosti niso smeli oddaljevati od odkazanih stojišč, sem se odločil, da ostanem pri 48-letni slovaški lovki Annamarii Tóth, ki živi v Košicah, a je od madžarske meje oddaljena le nekaj kilometrov in je bila v madžarski ekipi kot dolgoletna lovska prijateljica glavna prevajalka in šoferka. Lovka je že 11 let, sicer pa je uradno članica 110-članskega Kluba slovenskih polovničok (Kluba slovaških lovk). Ker meja ni ovira, jo je sedem madžarskih lovk posvojilo kot del svoje ekipe. Med najinim pogovorom o njenih dosedanjih trofejah (med njimi so v Srbiji uplenjen volk, v Namibiji zebra in oriks, doma pa se najraje ukvarja s sanitarnim odstrelom različne divjadi), ko se lovke še niso niti dobro razporedile, ji je soseda zažvižgala in jo opozorila, da ji nasproti po stečini prihaja merjasec. Žal se je morda tudi zaradi najinega pogovora odzvala prepozno, tako da sva ga oba le pospremila s pogledom, streljala pa nanj ni. Prav tako ne njena druga soseda, ki jo je prav tako presenetil. Annamarii ga je ocenila na 100 kilogramov.
Čeprav smo skupaj z njenimi madžarskimi kolegicami na stojišču pod vrhom hriba v izjemno neprijetni in močni burji stali štiri ure, je bil bežeči merjasec tisto soboto edina žival, ki je tekla mimo nas. Tako smo v daljavi slišali le glasno lajanje in večkratno streljanje drugih lovcev. Že med zapuščanjem stojišč nam je naš postavljač razkril, da so bili v dolini pod nami zelo uspešni, še posebno pa predsednik LZS Lado Bradač. Žensko lovsko čast je ubranila le ena od Avstrijk, ki je položila lepo košuto.
Pozdrav lovini
Pred lovskim domom štanjelskih lovcev je po koncu sledil tradicionalni pozdrav lovini. Na ploščad so zložili kar devet že očiščenih divjih prašičev obeh spolov in vseh velikosti ter že omenjeno košuto, nakar je vsak od upleniteljev prejel vejico in si jo zataknil za lovski klobuk, od lovovodje pa prejel čestitko »Dober pogled« za dober ulov. Največ vejic, kar tri, je zbral Bradač. Kot se za prvega moža med slovenskimi lovci spodobi, je ujel najtežjo svinjo pa eno lanščakinjo in mladiča. Uspešnejši je bil tudi od drugih domačih lovcev, saj sta dva uplenila po dva prašiča, dva pa po enega. Dobrih 15 kilogramov je tehtala košuta, ki jo je uplenila Avstrijka Isabella Nömayer, ki je v avstrijski ekipi zastopala lovke z območja Leoben.
Društvo slovenskih lovk se je skupaj s štanjelskimi lovci in vodstvom občine Komen izkazalo tudi v zabavnem delu druženja. Po krajšem sobotnem kosilu so namreč organizirali vodenje po gradu Štanjel ter obisk vinske kleti prvega vinarja, ki mu je uspelo iz terana narediti šampanjec. Enolog Jožef Jazbec je skupaj z ženo Silvo lovkam v svoji kleti razložil, kako nastane teranov šampanjec, vse pa je navdušil s 26 let starim šampanjcem v steklenici velikanki, ki je po degustaciji romala v kulturni dom v Štanjelu, kjer je bila večerna zabava za vse udeležence. Tam so se lovke pokazale v lovskih opravah za slavnostne priložnosti (izstopale so Madžarke v lovskih narodnih nošah). Predstavnik Lovskega oglasnika jih je povabil na virtualno streljanje z lovsko puško na simulatorju GAIM. Kot je bilo razvidno z zaslona in po statistikah streljanja, je tudi tovrstni lov zelo zahteven, saj je bilo veliko zgrešenih strelov. A pomembna je bila zabava, ki se je ob podelitvi priložnostnih daril vsem lovkam iz rok Ivice Kocjančič, predsednice Društva slovenskih lovk, končala s plesom v poznih urah.
Zato tudi ne preseneča, da v nedeljo zjutraj ni bilo prave pripravljenosti na drugi dopoldanski lov. Ne lovkam ne lovcem namreč kljub malce oslabeli burji ni uspelo upleniti niti enega primerka divjadi. A nihče se ni pretirano vznemirjal. V koči jih je namreč že čakal lovski golaž, ki so ga pripravile lovke. Pa teran, sladice ...
