Luksuz na Jezerskem

Po dveh letih temeljite obnove je včeraj na Jezerskem vrata odprl hotel Vila Planinka. Nastanitvene zmogljivosti kraja, ki je dolga desetletja spal na lovorikah izpred druge svetovne vojne, ko se je po turističnem poslu in slovesu lahko enakovredno meril s Kranjsko Goro, Planico in Bledom, so se tako povečale za 23 sob ali približno 45 gostov. Zelo petičnih gostov, cene prenočitev se namreč gibljejo od 200 do 400 evrov, med sezono celo do 600. Vila Planinka je tako imenovani butični hotel z izrazito individualizirano ponudbo, ki se prilagaja zahtevnemu gostu, če je ta seveda pripravljen ceniti in sprejeti trajnostno naravnano ponudbo hotela, kar pomeni tudi ozaveščeno ravnanje z odpadki, denimo.

»Sledili smo lokalni arhitekturi. Nismo hoteli, da bi objekt izstopal, ampak da ga nihče niti ne bi videl,« je pred odprtjem poudaril lastnik Vile Planinka Marjan Batagelj. Predsednik upravnega odbora Postojnska jama je pri ozdravitvi propadajočega hotela zarezal zares globoko, ob snovanju Vile Planinka je prisluhnil poznavalcem in lokalcem, predvsem pa naravi. Ne nazadnje je diplomirani etnolog in geograf. »Jezerjani ti ne povedo, kaj je lepo, če ti sam ne zaznaš tega.« In je zaznal in našel nekaj, »česar ne boste našli v Sloveniji: pred vhodom je ena najmočnejših energijskih točk. In še zadaj tri.« Hotel je umeščen na območje izjemno močnih energij, so potrdili bioenergetiki.

Pri urejanju notranjosti so merili energije po sobah in glede na energijske meritve postavili postelje. »Spanje je pri nas ključno,« je poudaril Batagelj in priznal, da je bila ureditev sob najtežji del tri milijone in pol evrov vrednega projekta. Poimenovali so jih po živalih in rastlinah, denimo macesen, polh, srna (pod katero se pridejo past štiri srne), najimenitnejša soba 305 pa se imenuje lepi čeveljc, po jezerski divji orhideji. Rožo, ki so jo pred leti že skoraj iztrebili, bodo ponosno pokazali gostom Vile Planinka, če se bodo želeli pod vodstvom lokalnih vodnikov in po urejenih poteh podati na opazovanje neokrnjene narave.

Hotel ima velnes, savne so obrnjene v naravo, v Vili Planinka je tudi edino dvigalo na Jezerskem, zato pa v sobah ni elektronskih naprav. Internetna povezava je samo v lobiju, ki želi biti kot dnevna soba, v kateri gostje ležerno podrsavajo v copatih. Kdor je prišel gledat računalnik, naj gre drugam, se pošalijo v Vili Planinka. Sobe nimajo niti klimatskih naprav. »Ni klime, ker imamo najlepšo naravno klimo. Samo okna odpreš in se boš spomnil, zakaj so Jezerskemu nekoč, ko je še delovala očesna klinika, rekli slovenski Davos. Tamle pod Kočno so izmerili najčistejši zrak v Sloveniji,« se Batagelj zazre iz hotelske restavracije v skupino jezerskih vršacev. »Od Jezerjanov se slovenski turizem lahko uči, kaj je novi luksuz.« Manj je več, jezerska zaostalost je postala prednost.

Hotel krasijo tudi predmeti, ki sta jih Marjan Batagelj in njegova žena Katja rešila iz najstarejše kajže na Jezerskem. Žal so jo pred kratkim podrli, a to je že druga zgodba. Dušan Malovrh