Magdalena kar 47 let živela brez hrane

SODRAŽICA – V baročni cerkvi Marije Snežne na Gori nad Sodražico, kamor ozke ceste vijugajo iz več smeri, je ljubljanski nadškof in metropolit msg. Stanislav Zore ob somaševanju več župnikov vodil mašo v spomin na mistikinjo Magdaleno Gornik, ki naj bi kar 47 let, vse do smrti, živela brez vsakršne hrane, hranila naj bi se le s skrivnostno nebeško jedjo. Rodila se je 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok preproste kmečke družine v zaselku Janeži in bila še isti dan krščena v domači cerkvi.
Na Gori je pastirstvo zadnjih osem let opravljal duhovnik Anton Dobrovoljc, nečak znamenitega ribniškega dekana Alojzija Dobrovoljca, ki je božji služabnik še v Marijini župnijski cerkvi na Robu pri Velikih Laščah. S prvim avgustom bo premeščen v Ribnico, Gora, ena najmanjših župnij pri nas, ustanovljena leta 1909, pa bo prvič ostala brez duhovnega pastirja. Za bogoslužje bo skrbela sodraška župnija oziroma župnik Franc Bizjak.

Romajo na Magdalenin grob

Na pokopališču ob cerkvi je postavljena spominska plošča vsem žrtvam obeh svetovnih vojn ne glede na to, kje je človek padel oziroma kateri strani je pripadal. To je bilo spravno dejanje med Gorniki, ki so še posebno ponosni na rojakinjo Magdaleno Gornik. Na njen grob se že vrsto let stekajo trume romarjev, ki poleg cerkve obiščejo kapelico v Janežih, v kateri je Magdalena molila in imela videnja, ter križ na polju, kjer se ji je prikazala Marija. Do dvanajstega leta je bila Magdalena povsem običajno dekle, nato pa jo je spomladi leta 1847 mama poslala na njivo po krmo za prašiče. Ko je že skoraj prišla tja, ji je pot prekrižala neznana ženska, ki se ji je predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi, kolikor more, in mu daruje vsako delo. Takrat je Gorniška Lenčica, kot je zapisano na cerkveni plošči, začela obiskovati nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. A zgodil se je čudež in eno leto pozneje je, potem ko se ji je že drugič prikazala Marija, čudežno ozdravela. Božja mati ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v njenega sina, od njega prejela vse, tudi hrano za življenje. Odtlej se je Magdalena hranila le še s skrivnostno nebeško jedjo. Na svojem telesu je nosila znamenja Kristusovih ran in stigme, doživljala je posebne izraze božje naklonjenosti, zamaknjenja in videnja. Leta 1867 se je s sestrama preselila na Bloke k župniku Janezu Kapleneku, kjer so ostale vse do njegove smrti leta 1863. V zamaknjenjih je veliko trpela, a je vse trpljenje rada vzela nase za odrešenje duš. Triindvajsetega februarja 1896 je umrla na Gori, kamor so se tri leta prej preselili z Blok.

Bo razglašena za blaženo?

Ne le duhovno podoživljanje in očiščenje, romarji na Gori prosijo predvsem, da bi od ljudi pozabljena Magdalena Gornik dosegla tudi uradno priznanje svetništva. »Sestri, ki je šla v samostan na Poljsko, sem pred kratkim na kartico zapisala: 'Tukaj je ob kakršnemkoli vremenu vedno lepo. Vselej se čuti Magdalenina svetost in božja prisotnost. Prava energija,'« je po maši dejala Andreja Šuštar iz okolice Kamnika. Tudi Štefan Jermol iz Šmihela in Jernej Cernatič iz Šempasa pri Novi Gorici ne dvomita, da bo Vatikan Magdaleni podelil naziv svetnice. »Večkrat s Primorske z družino zavijem v ta sveti kraj. Obiskoval sem tudi hercegovsko Medžugorje, a lahko povem, da me ta kraj pritegne na neki poseben način,« je dejal Štefan.

Magdalena začenja uresničevati svojo prerokbo časa, ko bo njeno ime spet oživelo, je pridigal nadškof Zore. Sam vidi njeno veliko poslanstvo tudi v prošnjah, da bi prebudila vero v slovenskem kristjanu in poglobila njegov odnos do evharistije.
Postopek za beatifikacijo Magdalene Gornik teče od velike noči, je poudaril mag. Franci Petrič, na novo imenovani postulator v tem postopku. »V škofiji smo naredili vse, kar je treba, da bo nadškof zaprosil kongregacijo za svetnike v Rimu za uradno dovoljenje za začetek postopka. Ko se bo to zgodilo, bo on izdal dekret. Predvidoma do zime pričakujemo dobro novico,« se ne nadeja le Petrič. Ob njeni morebitni razglasitvi za blaženo bi vse bolj oblegana Gora, kjer stalno živi le nekaj deset duš, zagotovo postala veliko romarsko središče, nekateri si upajo trditi, da bi preseglo celo razvpito Medžugorje.