Magistrica zdaj dela sir in sladoled

Vas Buče leži nekaj kilometrov južno od znanega samostana Olimje pri Podčetrtku. Naselje z manj kot 150 dušami še danes krasita cerkev sv. Petra iz 16. stoletja in stavba nekdanje šole. Tudi domačini ne vedo natančno, od kod kraju ime. Skozenj namreč teče potok Buča, malo stran pa je z vinogradi porasel grič Bučka gorca. Na Kozjanskem sicer zelo dobro uspevajo buče, nekateri pridelujejo tudi bučno olje, in morda je kraj v resnici dobil ime po bučah.

Malo iz središča vasi leži Sinkovičeva kmetija, ki jo vodi 37-letna Katja Sinkovič s partnerjem Mitjo, v veliko pomoč pa sta jima že tudi štiriletna Živa in desetletna Žana.

Kmetica in sirarka je tretja, najmlajša hči Katarine in Miloša, in je z veseljem ostala na kmetiji. »Tudi Mitja je doma s kmetije, tako da sva vse skupaj dobro zapeljala,« smeje pristavi Katja, ki je sicer magistrirala na upravni fakulteti v Ljubljani. Pred osmimi leti so začeli prenovo kmetije: »Zgradili smo nov hlev, opremili sirarno in prenovili še druge stvari na domačem dvorišču.«

Za morje ni časa

Domačija obsega 25 hektarjev travnikov, pašnikov in njiv, nekaj je gozda in pa seveda vinograd: »Že oče in mati sta kmetovala, tako da je bila osnova dobra. Danes imamo v hlevu 50 glav živine in smo mlečna kmetija za prirejo mleka.« Kljub temu se je Katja zelo kmalu zavedala, da le s primarno prirejo mleka in prodajo ne bo šlo. »S prirejo mleka se da preživeti, vendar je včasih kar stiska, zato smo se odločili ustvariti dodano vrednost.«

Kakovostno domače mleko, krave se pri Sinkovičevih pasejo po okoliških pašnikih, je izjemna osnova za proizvodnjo sadnih, navadnih ter grških jogurtov, mladega sira za žar in raznolikih namazov. Katja priznava, da je dela s t. i. dodano vrednostjo zelo veliko. »Starši nama še vedno pomagajo, kolikor morejo. Veliko mi že pomeni, če mama skuha kosilo. Pa tudi dekleti rasteta in se ne branita dela.« Starejša Žana prav rada krmi krave.

Kar 80 odstotkov vseh izdelkov prodajo v javnih ustanovah, preostanek pa na tržnicah in v lokalnih trgovinah in pekarnah: »Jogurte, namaze in drugo razvažamo po šolah in vrtcih po celotnem območju Kozjanskega in še dlje, vse tja do Krškega in Brežic. Logistika je v tem pogledu pri prodaji morda najzahtevnejša na kmetiji.« Zato pri Sinkovičevih vstajajo že ob petih zjutraj ali še prej. »Ob šestih morajo biti izdelki v šoli,« poudari Katja.

In kako je na razvoj kmetije vplivala koronakriza? »Seveda so se stvari spremenile, morali smo se prilagoditi, hkrati pa nam je ostalo nekaj več časa. In ponudila se nam je priložnost, o kateri sem malce sanjarila že leta. Sladoled. Nabavili smo opremo, ki ni prav poceni. Zato smo morali stvar razmisliti do zadnjih malenkosti. Tako smo prej omenjenim izdelkom dodali še sladoled frozi, ki ga izdelujemo iz domačega mleka.« Poleg razširjene ponudbe se je v času korone prikazala še tretja možnost, prodaja na domu, ki jo na kmetiji zdaj intenzivno razvijajo.

Toda proizvodnja in novi izdelki kljub dodani vrednosti zahtevajo še več rok. »Vsake pridejo prav. V sirarni smo trije, poleg mene še zaposleni po pogodbi in pa študentka,« pojasnjuje Katja, a dodaja, da ji ni žal: »Že od začetka sem vedela, kaj hočem, in temu še danes sledim.«

In kako je s prostim časom, dopustom? »Zadnja tri leta zaradi obnove kmetije res nismo šli na morje, dekleti sta šli s sestro. Sicer pa so nedelja in prazniki prosti, taka je družinska tradicija. In včasih si vzamemo kak dan zase.«