Magna mu za redek motor ponuja bogastvo

Počasi se bliža devetdesetim, a bi mu brez težav pripisali slabih 30 let manj. »Lani sem še vozil na dirkališču v Spielbergu,« izstreli iz prve. Še vedno je aktiven motorist, ki je že davno nehal preštevati pokale in prva mesta, njegova kategorija so veterani. Veteran pa postane vsak, ki preseže starost 40 let. Torej več kot pol manj njegove. Zagotovo vas zanima tudi rezultat na eni najznamenitejših avstrijskih dirk?

»V mojem razredu do 250 cm³ sem bil prvi.« Vozil je dirkalni motor s številko 53, Tomosovega pucha, letnik 1957, ki še vedno izgleda kot nov. »Če se kak del poškoduje, uniči, ga, če ga ni mogoče dobiti, izdelam sam v delavnici, kjer preživim večino časa.« Pravi, da je po upokojitvi posle predal sinu, počasi pa vse vajeti prevzema vnuk. Sam pa ima od takrat še manj prostega časa.

Pokale je že davno nehal preštevati, a je ponosen na vse zmage.

»Žena pravi, da me zdaj skorajda več ne vidi, saj nonstop nekje letam.« Imata hčerko in sina in se prenašata že več kot 60 let. »V dobrem in slabem. Vedno me je podpirala pri mojih hobijih. Uredil sem ji tudi motor, da sva se vozila skupaj. Danes, ko sva že oba v letih, vhod v našo domačo hišo je pa strm, sem ji naredil dvigalo.«

Zrl smrti v oči

Izučil se je za avtomehanika, a so ga vedno zanimali motorji. Deset let je preživel v Nemčiji na motorističnem oddelku pri BMW. »Sosedu sem tudi šraufal motorje. Bil je tovarniški voznik Tomosa. Nekajkrat mi je dal peljati katerega izmed motorjev in mi priporočil, da začnem tudi sam. Postal sem tovarniški voznik Tama.«

Lep motoristični muzej je naredil iz nekdanje avtodelavnice, kjer je začel svojo poslovno pot, potem ko je prostor postal pretesen, pa ga je leta 2000 preselil na novo lokacijo v Slovenski Bistrici. Razstavljenih ima 37 starodobnih motorjev, najmlajši je letnik 1932 (BMW), najstarejši 1977 (benelli). Prostor je tudi za pogovor in vitrine z dosežki, fotografijami, kombinezonom in čelado, ki ju je nosil, ko se je na ulični dirki po Kalemegdanu 1963 v Srbiji skoraj ubil.

Ta motor pripravlja za mladeniča, ki bo vozil zanj.

»V razredu 250 cm³ sem zmagal, potem pa sem z istim motorjem šel še v razred 300 cm³, a sem s kolesom zadel tračnice, ki smo jih prečkali, pod napačnim kotom pri hitrosti 170 km/h, zato me je vrglo proti publiki. Deset dni sem polomljen in v komi ležal v vojaški bolnišnici v Beogradu. Imel sem frakturo lobanje in zlomljeno hrbtenico. Nekaj gledalcev je bilo poškodovanih.«

V šali dodaja, da je tako ostal brez drugega pokala. Nesreča ga je ustavila za leto dni, ko se je rehabilitiral, a ga to ni odvrnilo. Muzej obišče veliko ljubiteljev motorjev, konec tedna se pri njem ustavijo tudi avtobusi.

Čuva ga Marija

Eden njegovih najljubših motorjev je ladepumpen puch. Narejenih je bilo le sedem. Za enega se ve, da je v Južni Ameriki, drugi pa je pri Pušniku v muzeju. »Kot kaže, ga bom moral prodati Magni, ker ga v svoji zbirki nima.« Pravi, da so ga že večkrat obiskali in mu ponujali celo bogastvo, vendar se še ne da.

»Veste, v Južni Ameriki je še eden iz te zbirke in dosega vrednost 250.000 funtov.« Kako pa je on prišel do njega? »Opazil sem ga v Srbiji. Kupil sem ga v Popovači od neke gospe. Moral sem ga urediti in popraviti, pa je zdaj kot nov.«

Lani je svojega BMW s prikolico naložil s prtljago in s prijatelji odšel na tridnevni izlet po jadranski obali vse do Mostarja. Sicer pa sede tudi na tekmovalno hondo in se zapelje po istrskem dirkališču Grobnik. Tekmovalni motorji novejše izdelave ga ne zanimajo, saj pravi, da je prestar, da bi raztegnjeno ležal na rezervoarju za gorivo in se nagibal v ovinkih ter drsel s koleni po šikanah. Pri dirkanju in zbirateljstvu je spoznal veliko prijateljev. Malokdo ve, da so malo Slovensko Bistrico že obiskali recimo veliki Dietrich Mateschitz, lastnik Red Bulla in velik ljubitelj letal in dirkalnikov. »Z Dietrichom sva v dobrih odnosih. Vedno znova me povabi na F1, kjer dirko lahko spremljam pri njih v boksih.« Na domu ga je obiskal tudi Giacomo Agostini, 15-kratni svetovni prvak v motociklizmu, kar je bržkone neulovljiva številka, saj je Italijan tekmoval v dveh razredih hkrati. Trikratnemu prvaku Luigiju Taveriju je v Salzburgu, kjer sta divjala drug za drugim, rešil življenje, ko je Švicarju zagorel motor in je plamen zajel tudi njega.

»Takoj sem ukrepal in začel gasiti, česar ni nikoli pozabil. Zato mi je podaril dirkalno hondo 50 cm³ s svojo signaturo.«

Ne skriva, da je imel med dirkami vedno ob sebi Marijo, ki ga je varovala. Pa bi kaj spremenil, če bi se še enkrat rodil? »Vse, kar sem delal, bi delal še enkrat. A najbolj bi si želel začeti profesionalno kariero.« Pravi, da je bil kot voznik znan po neizprosni vožnji po robu. »Če pa bi vedel, da bom popoldne moral umreti, bi dopoldne še enkrat sedel na motor.«