Majda je z lajno stkala posebno vez

»Dejstvo je, da glasbo z lajno, s tem, ko vrtiš njeno ročico, zgolj predvajaš, ni pa to samostojni inštrument, ki bi ga sam igral. A vseeno premore veliko melodike. In veliko smisla moraš imeti, da iz nje izvabiš prave melodije,« pravi Majda Marinšek Milavec, verjetno edina v Sloveniji, ki jo lahko vidimo na kakšnem nastopu z lajno, lepo porisano skrinjico, v kateri se skrivajo piščali. In s katero je Marinšek Milavčeva v zadnjih treh letih, odkar z njo nastopa, stkala prav posebno vez.

Zabojček s piščalmi

Prej je igrala nanjo zgolj za dušo, lepo oblečena gospa v staromeščanski obleki s klobukom povsod pritegne nemalo pozornosti. Ob vrtenju ročice lajne jo pogosto spremlja brat, klarinetist.

Lajna Majde Marinšek Milavec je izdelana posebej zanjo.

Njen repertoar je izredno bogat.

»Imam pa tudi glasbene zvitke, ki mi jih je izdelal neki Nizozemec, lastnik lajnarskega muzeja,« pravi lajnarka, ki ​sama vzdržuje svoje glasbilo, lajna pa nekako vzdržuje njo. »Lajna me je začarala že v zgodnji mladosti, ker sem redno poslušala lajne, orgle, v nižji glasbeni šoli pa sem igrala flavto. A najbolj me je prepričala lajna, ki sem jo v živo videla na raznih dogodkih. Gledala sem lutkovno predstavo Žogica nogica, v kateri sta babica in dedek pela in zraven igrala, kako sta imela boben in lajno. Spoznala sem našega znanega lajnarja Rastka Tepino, ki ima res izredno dobre lajne in je resnični virtuoz. Mene je prepričala s preprostostjo. Lajna je namreč zgolj lesen zabojček, napolnjen s piščalmi,« pravi gospa Majda.

Njena je izdelana posebej zanjo. »Želela sem si jo že zelo dolgo. Pa nisem vedela, kako bi prišla do nje. Potem sem spoznala obrtnika, ki mi jo je izdelal. Študiral je orgle, prvenstveno pa se ukvarja z izdelavo glasbil. Poiskala sem tudi tuje poznavalce, pri katerih sem dobila glasbene zvitke. Sledila je poslikava lajne, za kar je poskrbel umetnik z Notranjske. Zaželela sem si romantične poslikave, na njej je tudi moje ime,« pove Majda Marinšek Milavec.

Majda Marinšek Milavec iz Postojne

Kot nam še razloži, je res, da iz lajne izvabiš zvok z vrtenjem ročice, a je treba imeti kljub temu pravi ritem, kakršnega ima originalna skladba. »Če ročice ne vrtiš prav, lajna ne bo prav zvenela,« pravi lajnarka, ki ima izredno majhno, le 16-piščalno lajno, ki pa kljub temu tehta 30 kilogramov. Pri prenašanju ji tako vedno pomagata mož in brat Emil Milavec, ki je po naključju začel ob njeni lajni igrati klarinet, sam pa piše tudi aranžmaje, saj je glasbeno dobro podkovan.

Veliko vaje za harmonijo

In tako že zadnji dve leti nastopata v duetu. »Klarinet zelo lepo nadgradi zvok lajne,« pravi sogovornica, ki se z lajno pojavlja na raznolikih kulturnih dogodkih. Tudi v domove za starejše jo povabijo. »Vsak nastop tam je poseben, pogosto priteče kakšna solzica. Zelo radi prisluhnejo lajni tudi mladi. Nedavno sem bila v podružnični osnovni šoli v Podhruševju, kjer smo se skupaj naučili pesem Oj, smrečica, in vsi so bili navdušeni, ker so si lahko ogledali lajno in poskušali nanjo igrati,« pravi. Posebni so ulični nastopi, ki jih je v zadnjem času vedno več. Nastopa tudi v sklopu Folklornega društva Vipava, kar je precej zahtevno, saj je običajno ozvočena.

Takole je bilo lani na jurjevanju v Metliki. FOTOGRAFIJE: osebni arhiv

Kot nam še zaupa, igranje lajne zahteva kar precej vaje. »Z bratom se trudiva biti v harmoniji, zato vadiva po tri, štiri ure na teden,« nam še pove Majda, ki ima raznolik repertoar božičnih pesmi pa tudi polk, valčkov in klasiko, trenutno od 200 do 300 melodij, nekaj je tudi otroških pesmi.

»Lajno igram zelo rada, namenjam ji ves prosti čas, igram in preigravam melodije, notranje me izpolnjuje. Je moja hrana za dušo,« pravi Marinšek Milavčeva, ki še ni upokojena. Ima odraslega sina in dva vnuka, ob igranju pa sodeluje tudi njena psička Beki pasme alpski brak jazbečar, ki občasno z njo zapoje v harmoniji. Majdi se včasih pridruži tudi mož, ki si je kupil oprekelj: to je zelo staro glasbilo na strune, ki se igra s tolkalci, videl pa ga je pri oglaševalcu lajne, mojstru Vladu Nunčiču. 

Z enega od decembrskih nastopov