Majina zgodba ima srečen konec, a bi se lahko končalo s tragedijo

Bolezen covid 19 je naša življenja obrnila na glavo. Epidemije v Sloveniji res ni več, ker je tako odločila vlada, a virus še vedno kroži med nami in kroji naša življenja. Pravzaprav toliko okuženih, kot jih imamo v zadnjih tednih, nismo imeli niti v prvem valu. Tudi to je razlog, da nam je dostop do nekaterih storitev bistveno otežen. Tudi do osebnega zdravnika, kar pa je lahko tudi usodno.
​
Naslednja zgodba ima srečen konec. Pa ni nujno, da bi bilo tako, če bi bil kdo drug na njenem mestu. Povzemamo njen zapis, v katerem je obelodanila svojo zgodbo o razlitem slepiču in kako težko je bilo priti do osebnega zdravnika, prave diagnoze in ustreznega zdravljenja.

Prebavne težave in blaga vročina

V soboto, 5. septembra, je bila Maja na najvišjem slovenskem vrhu, na Triglavu, dva dni kasneje, torej v ponedeljek, pa so se začele težave. Ni se počutila najbolje, imela je bolečine v trebuhu, začeli so se obiski straniščne školjke, tudi zaradi bruhanja. Imela je tudi blago vročino. Noč je preživela z malo spanja in malo bedenja, v torek zjutraj pa je takoj zjutraj poklicala zdravnico. Šele v 16. poskusu ji je uspelo dobiti zvezo. Pojasnila ji je svoje težave, vprašala pa je tudi, ali bi lahko bil slepič. Posvet je potekal prek telefona, zdravnica pa jo je poslala v laboratorij, medtem ko je bil prost termin za bris za covid test na voljo šele v četrtek. Za bolečine ji je predlagala lekadol. Ob dogovorjeni uri je poskušala priklicati zdravnico za izvid laboratorijskih preiskav, a zaman. Trebušne bolečine si je lajšala z zdravilom, z možem pa sta razmišljala, kako je mogoče, da je ob tako hudih težavah na bris naročena šele v četrtek. Razmišljala je, če ji bodo bris vzeli takrat, bo izvid verjetno šele 24 ur kasneje, kar pomeni, da bo do zdravnika lahko prišla šele v ponedeljek ...
​
​Bolečine so se ponoči okrepile in prekinile spanec. Na poti do stranišča je imela občutek, da bo omedlela. Bolečine so bile res hude. Mož je poklical 112 in omenil, da je mogoče slepič. Odpeljala sta se na kranjsko urgenco, tam pa so ju poslali v zabojnik, na covid urgenco. Potem ko so jo izprašali, so ji dali infuzijo, omenili so tudi slepič. Z rešilcem so jo odpeljali v Splošno bolnišnico Jesenice. Tam so ji opravili rentgen trebuha in pljuč, EKG, vzeli so tudi kri. Povedali so ji, da gre najverjetneje za virusni gastroenterokolitis, in jo poslali domov z zdravili proti bolečinam in antibiotiki. Za zadnje so ji omenili, da ji utegnejo povzročiti nekaj težav. Ultrazvoka ji niso opravili.

Krivi so antibiotiki

V sredo je tako začela jemati antibiotike, poklicala je tudi ambulanto svoje osebne zdravnice, da bi jih seznanila z razpletom. Tokrat so se oglasili v prvem poskusu, a je prišla le do medicinske sestre. Maja ji je potarnala o svojem pripetljaju in ji povedala, da jih je težko dobiti. Sogovornica se z njo ni strinjala.
​
​V naslednjih dneh se je zgodba z obiski stranišča ponavljala, a pričakovano, zaradi antibiotikov, se je tolažila. Slabotna je bila, še vedno je imela blago vročino. V četrtek, ko je končno prišla na vrsto za covid test, je imela občutek, da je malo bolje.

Spraševala se je, zakaj ni bila deležna obravnave svoje zdravnice, niti telefonske, še vedno ni vedela niti, kakšen je bil izvid ponedeljkovega laboratorijskega testa. Ponovno je poklicala zdravnico, tokrat je po pregovarjanju s sestro celo prišla do nje. Po telefonu seveda. Pojasnila ji je celotno dogajanje, zdravnica pa ji je odvrnila, da je šele kratek čas od začetka jemanja antibiotika. Začela je še krvaveti, zato ji je svetovala obisk ginekologa. Tja naj bi odšla v ponedeljek, se je pa ob tem spraševala, kako je mogoče, da do svoje zdravnice ne more, do ginekologa, ki je v isti stavbi, pa sme.

V petek ob 14.56 je na njen mobilni telefon priromalo sporočilo, da ni okužena s koronavirusom. To je pomenilo, da se bo lahko obrnila na svojega zdravnika. A šele v ponedeljek popoldne, saj je ambulanta v petek ob 13.30 že zaprla vrata.

​Pod nož

​Vikend je minil, končno je lahko tudi nekaj konkretnega pojedla. V ponedeljek je odšla na naročen pregled h ginekologinji. Ko je zaključila tam, se je želela naročiti še pri svoji zdravnici, saj nenapovedanih obiskov pač ni. Dvakrat je poskusila, a ni dobila zveze. Ker je bila v stavbi, kjer ima ambulanto tudi njena zdravnica, se je spustila nadstropje niže. Konec koncev je covid test pokazal, da je negativna. V roku pol ure je uspešno prišla do zdravnice, ta pa je predlagala tudi ultrazvok.

Po ultrazvočni preiskavi jo je zdravnik zaradi videnega takoj poslal na Jesenice h kirurgu. Na pregledu je Maja ponovno povedala zgodbo, zdravnik jo je ponovno pretipal in rekel: »Ja, to je to.« Maja je vprašala, zakaj ji niso naredili ultrazvoka že prejšnji teden, ko je bila tam. Ker je bilo ponoči in ker imajo enega radiologa, so ji povedali. Pojasnili pa so ji tudi, da ima najverjetneje razlitje slepiča. V torek je bila nato že operirana, v petek, 18. septembra, pa je končno lahko šla domov. 

»Nisem vedela, da je bila drama«

»Tole je bila prvovrstna drama s posebnostjo: sploh nisem vedela, da je drama. Do ponedeljkovega ultrazvočnega reality-checka. Ja, zdaj veliko bolj tesno objemam otroka, moža in vse, ki so mi blizu. No, kolikor s tem zašitim trebuhom sploh gre,« je zapisala.

Maja upa, da bodo zdravniki po njeni objavi še enkrat globoko vdihnili in razmislili o covidu: »Ker medicina ni matematika, verjetno med odločitvijo covid test DA ali NE, ko gre za vročino, obstaja še kaka niansa ali tretja možnost.«