Maksim Gasparij: slanik mu je odprl pot v svet slikarstva (FOTO)
Ta teden mineva 140 let od rojstva Maksima Gasparija, mojstra prazničnih voščilnic in številnih drugih slik, ki jih je ustvaril v svojem življenju. To je bilo od mladosti prepredeno s slikarstvom in svetom umetnosti. Poklic trgovca je zamenjal za slikarsko ustvarjanje. V Cerknici so letošnje leto razglasili za Gasparijevo z vrsto načrtovanimi dogodki, trenutno je v Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica na ogled razstava o njem. Tik pred novim letom je Robert Kužnik izdal najnovejšo, skoraj 300 strani dolgo monografijo z naslovom Maksim Gaspari – Iz naroda za narod.
Riba v izložbi
Gaspari je bil rojen 26. januarja 1883 v Selščku pri Cerknici. Oče je bil Jakob (Giacomo) Gaspari, po rodu Furlan iz kraja Castoia v pokrajini Paularo, mati Ivana Švigelj, domačinka. V letih od 1890 do 1894 je obiskoval osnovno šolo v Begunjah pri Cerknici in že takrat ustvaril prve risarske poskuse. Ko je bil star dvanajst let (1895), mu je umrla mati, njena smrt pa je močno vplivala na njegovo nadaljnjo življenjsko pot. Leto pozneje je obiskoval realko v Ljubljani, toda krstni boter Tomaž (Tomaseo) Tollazzi iz Logatca je vztrajal, naj se mladi Maksim, ki v drugem razredu ni bil uspešen, posveti trgovskemu poklicu. Tollazzijeva žena ga je odpeljala k trgovcu Murniku v Kamnik in tako je v obdobju 1896–1899 delal kot trgovski pomočnik v Murnikovi trgovini. Medtem je veliko risal in tedaj je nastal znani Slanik, ki ga je obesil v izložbeno okno Murnikove trgovine; tu ga je videl kamniški veterinar in zbiratelj starin Josip Nikolaj Sadnikar.
»V teh letih je bil zame trgovski poklic postranska stvar, kajti risanje in slikanje je bil moj prvi poklic,« je takrat povedal mladi Maksim. »V prostem času in v poznih nočeh sem se le s tem bavil. Najbolj mi je v spominu ostalo to, ko sem nekoč za boljšo prodajo svežih rib – slanikov, ki smo jih takrat imeli v trgovini, naslikal manjši plakat na papir, ribo slanika, in ga postavil v izložbo. Res sem se potrudil in naslikal lep plakat, da bi privabil čim več kupcev. Redni obiskovalec naše trgovine takrat je bil tudi veterinarski inšpektor Josip Nikolaj Sadnikar iz Kamnika. Ko je v izložbi zagledal moj akvarel, je takoj spoznal slikarski talent. Stopil je v trgovino in povprašal, kdo je naslikal tako lepo ribo. Slišal sem, kako je moj gospodar v pogovoru z njim izrekel moje ime. Na njegovo začudenje je spoznal avtorja, to je mene, suhega fanta pri 16 letih. Sadnikar mi je nato velel, naj mu pokažem vse, kar sem dotlej narisal: pravljične motive v akvarelu in gvašu, razglednice mesta.«
V teh letih je bil zame trgovski poklic postranska stvar, kajti risanje in slikanje je bil moj prvi poklic.
Sadnikarjevo spoznanje zgodnje Gasparijeve nadarjenosti je usodno vplivalo na življenje tega slovenskega slikarja. Najprej ga je napotil v Ljubljano, pozneje pa na Dunaj, kjer ga je ves čas nesebično in požrtvovalno gmotno in moralno podpiral. Moža je do Sadnikarjeve smrti 4. novembra 1952 vezalo neločljivo in iskreno prijateljstvo.
Po enem letu je mladega Maksima vprašal, ali je pripravljen pustiti trgovski poklic, Sadnikar pa bi mu plačal vse življenjske stroške in stroške šolanja, če bi želel študirati slikarstvo. Gaspari je najprej uspešno končal obrtno šolo, zato ga je Sadnikar poslal na enoletno grafično šolo na Dunaj. Svetoval mu je, naj čim več slika, da bi bil čim bolje pripravljen na sprejemne izpite na akademiji. Toda tu mu je spodletelo, čeprav je Maksim pozneje povedal, da je videl mnogo slabša dela. Mladi slikar je bil povsem na tleh, saj se je bal, kako se bo na to odzval njegov mecen. Še eno leto je obiskoval neko dunajsko grafično šolo in bil naslednje leto končno sprejet na akademijo. Po šolanju se je vrnil v Kamnik. Tu je začel slikati, največ narodne motive in razglednice. Mecen in mentor Sadnikar mu je uredil potreben prostor v sosednji hiši, saj doma ni bilo prostora. To je bilo v času od 1908. do 1910., ko se je odpravil v Ljubljano.
Dvakrat poročen
Gaspari se je 1911., ko mu je bilo 28 let, poročil s Frančiško Wurzer, doma iz Bistrice v Rožni dolini na Koroškem, in nekaj časa slikal na ženinem domu. Leta 1912 je dobil zaposlitev kot asistent na I. c. kr. državni gimnaziji v Ljubljani in tam ostal do leta 1914. V času plebiscita na Koroškem leta 1918 je bil Gaspari njegov vnet propagandist. Zaradi neuspeha na plebiscitu se je žena Frančiška preselila k možu Maksimu v Ljubljano. V zakonu so se jima rodili trije otroci, dve hčeri in sin. Leta 1922 je postal profesor risanja na umetniški šoli Probuda v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1924, od takrat do 1928. je bil profesor na strokovni šoli grafičnih obrti v Ljubljani. V letu 1928 je bil imenovan za restavratorja etnografskega muzeja v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve 28. februarja 1948.
V vojnem času se je Gaspari leta 1941 vključil v muzejski arhiv OF. V tem letu mu je umrla žena, stara 47 let. Že naslednje leto, 21. decembra 1942, se je Gaspari poročil drugič, in sicer z Olgo Jurca iz Kranjske Gore. Leta 1945 je bil imenovan za začasnega muzejskega delegata. Leta 1952 mu je Svet za prosveto in kulturo podelil Prešernovo nagrado, leto pozneje pa so v Narodni galeriji pripravili kolektivno razstavo umetnikovih del v počastitev njegove sedemdesetletnice rojstva. Po Prešernovi je leta 1953 prejel še Levstikovo nagrado, ki mu jo je podelila Mladinska knjiga v Ljubljani. Mojster Gaspari je 13. marca 1972 postal redni član SAZU. Vsestranski umetnik, slikar in ilustrator ter mojster prazničnih razglednic je umrl 14. novembra 1980 v Ljubljani v 98. letu starosti. Ob odprtem grobu se je od Maksima Gasparija poslovil grafik Božidar Jakac, s katerim sta bila velika prijatelja.
Leta 1952 je dobil Prešernovo nagrado, leto pozneje še Levstikovo.
140 let bo v četrtek minilo od rojstva mojstra prazničnih voščilnic.
