Mala smučišča: Odskočna deska tudi za bodoče olimpijce (FOTO)
V Sloveniji je okoli sedemdeset smučišč, večina je manjših, družinskih, na katerih izurjeni ljubitelji tega športa resda ne najdejo prav veliko užitka, so pa izvrstni poligoni za otroke in smučarje začetnike ter navsezadnje nekakšne telovadnice na prostem, kakor jih je opisal Ernest Kovač iz Združenja žičničarjev Slovenije. Med njimi jih je nekaj tudi na Gorenjskem.
Na Zatrniku so smučali astronavti
Smučišče v Zgornjih Gorjah (nadmorska višina med 910 in 980 metri), opremljeno s tremi nizkovrvnimi vlečnicami z imeni Medo, Bambi in Zajček, je primerno predvsem za otroke in odrasle začetnike.
Celodnevna vozovnica stane 12 evrov, popoldanska osem, še pet evrov uporaba sankališča. Imajo tudi tekaško progo, smučišče je z Bledom povezano s smučarskim avtobusom. Smučišče obratuje ob koncih tedna in med počitnicami, izjemoma (če imajo najavljene tečaje) tudi med tednom. To soboto, ko je bilo zelo lepo vreme, so prodali 380 vozovnic. Do zdaj so imeli 15 obratovalnih dni, prodali so okoli 1800 vozovnic.
Ni treba iti prav daleč v zgodovino, da bi se smučarji spomnili, kako so se kot mulci spuščali po progah na Zatrniku nedaleč od Bleda. Med njimi je Aleš Zalar, nekdanji pravosodni minister, zdaj pa direktor Rekreacijsko-turističnega centra Zatrnik, ki je v mladih letih prav na tem smučišču delal kot nadzornik in reševalec, zadnjih osem let pa v teh krajih tudi živi.
Zatrnik je bil v nekdanji Jugoslaviji eno večjih smučišč, svetovno slavo pa je doseglo leta 1972, ko so se tam ustavili astronavti iz sestave plovila Apollo 15 in prav tam napravili prve zavoje na smučeh, izdelanih posebej zanje v Elanu. Smučišče je imelo za 20 kilometrov prog vseh težavnosti. Upravljalo jih je podjetje, ki so ga financirali blejski hoteli, in to se je zaradi nekaj zaporednih zelenih zim in spremembe poslovne strategije odločilo, da bo začelo več investirati na samem Bledu, zmanjkalo pa je denarja za vzdrževanje Zatrnika. Nekaj let so posamezniki, ki so prevzeli upravljanje naprav (na njem so bile ena sedežnica in štiri vlečnice), še vztrajali, a naposled je smučišče povsem zastalo.
Pred nekaj leti pa je na Zatrnik prišel gostinec Stane Marenk in ob svojem gostišču postavil nizkovrvni vlečnici za otroke; kmalu so se sestali domačini in začeli razmišljati, kako bi povečali zmogljivosti smučišča. Ustanovili so Rekreacijsko-turistični center Zatrnik, ki je zlagoma postal upravljavec treh manjših naprav in še preostalih starih in zapuščenih. Ponovno so začeli obratovati lansko zimo, a le za tri dni, potem je vlada sprejela sklep, da se zaradi širjenja novega koronavirusa zaprejo vsa smučišča. Na koncu so našteli 28 obratovalnih dni, a dovolj, da se je potrdilo, da ljudje radi prihajajo tja.
Sorico pelje naprej mlada ekipa
Smučišče Soriška planina v občini Železniki leži na nadmorski višini od 1300 do 1550 metrov in se uvršča med srednje velika smučišča, saj ima za deset kilometrov prog ter pet žičniških naprav, urejeno pa imajo tudi sankaško in tekaško progo.
Zlasti v zadnjih letih, ko ga žene naprej mlada ekipa, se je spet uveljavilo med družinami z mlajšimi otroki in smučarji začetniki. Kot je povedala Polona Golija, direktorica Turističnega centra Soriška planina, je približno 70 odstotkov njihovih gostov družin, med tednom se oglasijo tudi bolj izkušeni ljubitelji smučanja, zlasti starejši in študentje. Dnevna vozovnica za otroke stane 14 evrov, za odrasle pa 24.
Podjetje, ki je upravljalo tamkajšnje žičniške naprave, je leta 1998 kupil njen oče. Ko je leta 2014 zbolel, je vodenje prepustil mladim, in tako je direktorica postala hčerka Polona, ki zdaj s partnerjem Domnom upravlja podjetje in torej tudi smučišče.
Prenovili so smučarske površine in investirali v umetno zasneževanje, s čimer so dosegli obisk, ki ga je imela Soriška planina v preteklosti, pred dvema letoma so odprli še penzion Lajnar, ki je imel zaradi zaprtja med pandemijo nekoliko bolj klavrn začetek, decembra lani pa je bil 80-odstotno zaseden in tudi rezervacije mu napovedujejo približno takšno obiskanost.
Mojstrana zaživela zaradi epidemije
Že 53 let na severni strani nekoč poraslega pobočja Mežakle v Mojstrani deluje 600-metrska vlečnica. V športnem društvu so si v drugi polovici 60. let želeli smučišče, pri vzpostavitvi katerega jim je pomagala jeseniška občina, pod katero so spadali, in predvsem tamkajšnja podjetja, zlasti Železarna Jesenice. V prvi sezoni, ki so jo začeli pred božičnimi prazniki leta 1968, so imeli nemalo tehničnih težav, a so jih odpravili.
»Žičnica je še danes prvotna. Zamenjali smo le potrošne elemente, kolesa ali sidra,« je povedal domačin Janez Zajšek, ki je z ženo Brigito in s sinom Maticem skoraj dve desetletji na tem smučišču, ki ima spodnjo postajo na komaj 600 metrih nadmorske višine, zgornjo pa na 750 metrih, zagotavljal smuko marsikdaj celo v zelo toplih razmerah.
Ko so leta 2004 kupili prve naprave za umetno zasneževanje, je mnoge noči prebedel, čakal celo na samo eno uro ali dve, ko se je dovolj ohladilo, da je lahko zagnal naprave. Na koncu jih je bilo osem, a najstarejše so bile problematične za zasneževanje pri temperaturah, višjih od minus pet stopinj Celzija.
Lanska s snegom bogata sezona je bila ne glede na zaprtje zaradi epidemije ena boljših, čeprav so obratovali le 35 dni, po zelo dolgem času so jo končali v pozitivnih številkah. »Vesel sem, da je zaradi covida in turističnih bonov Mojstrana končno zaživela tudi pozimi. Še pred kratkim se zaradi prevelikih stroškov ogrevanja in premalo gostov ni izplačalo namestitev oddajati pozimi, zdaj so bile polne, prišli so celo gostje iz Hrvaške, ki jih prej nikoli ni bilo,« ugotavlja Zajšek.
Žičnico je lani kupila družba Altema iz Radovljice, zagnali so jo 17. decembra. Dnevna vozovnica za otroke, mladino in seniorje stane 12 evrov, za odrasle 16 evrov, nočna smuka pa 10 oziroma 13 evrov.
Da so mala smučišča lahko odskočna deska za velike uspehe, potrjujeta tudi Alenka Dovžan in Jure Košir, oba dobitnika olimpijskih kolajn, ki sta prve zavoje začela delati prav v Mojstrani.
