SMUČARSKI TRENER
Mala smučišča so telovadnice na prostem
Smo prav tako smučarski narod, kot so Švicarji in Francozi, je prepričan dolgoletni smučarski trener in žičničar Ernest Kovač.
Odpri galerijo
Smučarski trener in žičničar Ernest Kovač
V Sloveniji smuča približno 15 odstotkov prebivalcev, to je okoli 300.000 ljudi, zato smo smučarski narod, zatrjuje Ernest Kovač. Avstrijcev smuča dvakrat več, dobrih 28 odstotkov, Skandinavcev okoli 24 odstotkov, delež smučarjev v Švici in Franciji, kjer so bolj bogati od Slovencev, da ne govorimo o naravnih danostih, pa je enak kot pri nas.
V smučišča se splača vlagati, saj eno delovno mestno na žičnici ustvari pet novih. Mala smučišča so telovadnice na prostem, zato bi jih država morala financirati tako kot telovadnice in bazene.
Koliko prometa ustvari slovenska smučarija?
Lani smo našteli 1,5 milijona smučarskih dni, kar je za slovenske razmere veliko. Naš rekord je 1,8 milijona, med recesijo pa smo padli na 900.000. Zadnja tri leta se je trend obrnil in gre strmo navzgor. V Sloveniji ustvarimo 25–30 milijonov evrov prihodkov od prodaje smučarskih vozovnic, naše družbe skupaj z drugimi dejavnostmi ustvarijo čez 50 milijonov prometa. Francozi, denimo, ustvarijo čez 60 milijonov smučarskih dni.
Z velikim deležem tujih smučarjev, kar pomeni, da se lahko smučarska industrija financira sama. Enako je v Avstriji in Italiji. Raziskave v Franciji, Nemčiji in Avstriji so pokazale, da se vsak evro od prodaje smučarske vozovnice pomnoži s 7,1 na prihodke v drugih dejavnostih.
Koliko stane vlečnica, sedežnica?
Odvisno od dolžine, vrste naprave, konfiguracije terena ... Ampak takole na oko lahko zgradite kilometer vlečnice za milijon evrov. Vlečnici, ki sta bili postavljeni na Voglu in Kranjski Gori, sta stali toliko. Sedežnica stane petkrat več. V povprečju torej vlečnica stane 1000 evrov na meter, sedežnica pa 5000 evrov.
Kje lovijo konkurenčno prednost v tujini?
Avstrijci ponujajo vrhunsko storitev, se pravi sedežnice z ogrevanimi sedeži, v poklopni kabini wi-fi, glasbo ... To je njihova konkurenčna prednost pred Francozi, Američani in drugimi, pri čemer jim izdatno pomagajo država (prek regij in lokalnih skupnosti) in dva vodilna proizvajalca žičniških naprav Leitner in Dopelmayr. Zaradi tega je povprečna cena smučarske vozovnice v Avstriji 29, pri nas pa 14 evrov.
Koliko so v povprečju stare naše žičnice?
V povprečju 28,6 leta, v Avstriji in Italiji pa okoli 19 let. Če odštejemo že omenjeni novi vlečnici, je bila zadnja sedežnica postavljena leta 2010 na Kopah. Cena naprav na trgu je enaka za vse, cene vozovnic pa so zelo različne.
Zakaj ne sledimo omenjenim smučarskih državam?
Niti v tujini žičnic ne financira država, ker to v EU ni dopustno. Pač pa lahko v lokalni razvoj investirajo regije, ki jih mi nimamo. Drugi razlog je, da se drugje zavedajo multiplikativnega učinka smučišča, kjer so žičnice zgolj osnovna infrastruktura. Osnova za vse to pa je urejena lastniška struktura. V Schladmingu je štiri petine smučarske infrastrukture v javni lasti, kar je dobra osnova za investicijo.
Da ne govorim o skupnosti, občinah, kjer natančno vedo, kaj bi radi, zato se vsi, od kmetov, lastnikov zemljišč, do zadnjega slaščičarja v vasi zavedajo, da je to njihov kruh. Pri nas pa se na Krvavcu prepirajo, kdo bo uredil parkirišče. Parkirišče je del javne infrastrukture, od katere imajo korist tudi druge dejavnosti.
Smučarskim središčem v Avstriji in Italiji poletni turizem prinaša več kot zimski, razmerje je ponekod celo 70:30.
Razlog je, da v letnem času obratuje manj naprav. Tudi pri nas je približno enako. Lani je obratovalo 15 centrov vsaj z eno napravo. Trenutno je trend gorskega turizma v porastu, kar ne pomeni samo pohodništva ali planinarjenja, ampak vse obiskovalce z žičnico prepeljejo na vrh, da prenočijo in se sprehajajo po svežem gorskem zraku ter uživajo v lokalnih specialitetah. Zato letni prevozi z žičnicami strmo naraščajo.
So lokalne vlečnice v manjših krajih sploh rentabilne?
Za rekreacijo so celo bolj pomembne kot velika smučišča, kjer gre za posel. Mala smučišča so telovadnice na prostem, zato bi morala biti del javne občinske infrastrukture, ne glede na to, da se po ozkih ekonomskih kriterijih investicija in obratovanje ne pokrijeta. Poleg otrok, ki jih starši peljejo smučat, se sprehodijo tudi starši.
Otroci imajo lahko šolo v naravi, tudi tisti, ki si sicer ne morejo privoščiti smučanja na velikih smučiščih. Okoliški kmetje lahko pozimi, ko na kmetiji ni toliko dela, na smučišču opravljajo žičničarsko delo, ratrakirajo progo ipd. Žal glede tega nismo ozaveščeni. Bazene, telovadnice, igrišča samoumevno financira občina, pa to tudi niso rentabilni objekti.
Kakšna je perspektiva večjih slovenskih smučišč ob tako stari infrastrukturi?
Težko napovem. Dejstvo je, da so bila tudi ta smučišča udeležena v privatizacijskih procesih, prišli smo v krizo in tako so nas banke prisilile v investicije v denimo vlečnice z oderuškimi krediti na deset let. Koncesijo za vlečnico dobite za 40 let, amortizacijska doba je 30 let, vi pa jo morate odplačati v desetih.
To nikjer ni mogoče. Naplahtali so nas, češ, ko bo poteklo, bomo kredit prestrukturirali in podaljšali, pa seveda niso. Tako je šlo nekaj naših podjetij v stečaj, denimo Stari Vrh, Mariborsko Pohorje, Kranjska Gora ... vsi tisti, ki so takrat investirali.
Koliko nesreč in zastojev imamo na naših žičnicah v primerjavi s tujino?
Zelo malo. Glede na starost žičnic smo zelo varni. Nesreča je po naši terminologiji takrat, ko se udeleženec poškoduje. Drugo pa so zastoji oz. izredni dogodki, včasih sledi reševanje smučarjev na žičnici. Skupaj s poškodbami na smučišču 0,8 promila glede na število prevozov, kar je pod evropskim povprečjem, ki je malo čez promil. Avstrijci imajo vsako leto 30 mrtvih na smučiščih, seveda ob desetinah milijonov prepeljanih.
Kaj se je zgodilo v Gruziji, kjer se je sedežnica zavrtela nazaj. Ni prijela zavora?
Dvomim, da bodo uradno povedali resnico, a to je bil človeški faktor, kar je najpogosteje vzrok za nesrečo ali zastoj. To bi sicer morala preprečiti že avtomatika, a če je ta odpovedala, se še vedno lahko ustavi ročno. Problem je dobiti dobrega žičničarja, ki bi ga lahko imeli stalno zaposlenega. Vedno več je treba vlagati v usposabljanje zaposlenih, saj s tem povečamo kakovost izvajanih storitev, predvsem pa varnost potnikov.
Se lahko glavna vrv sname?
To je mogoče. Zlasti ko zmrznejo kolesa na stebrih in vrv. Če vrv skoči iz linije, iz koles, se dotakne varovala L in se mora avtomatsko ustaviti. Zato je treba vrv očistiti pred obratovanjem. In zato imamo mi na vseh smučiščih vsako jutro temeljite preglede.
Koliko zasluži žičničar v Sloveniji?
Od 800 do 900 evrov, kar je premalo za tako odgovorno delo.
Lahko poveste, čemu bi smučali po naših smučiščih?
Najlepše je smučati doma. To je naš slogan, ki ga uporabljamo v promociji. Cena in bližina sta dva izmed pomembnih faktorjev. Najprej cena smučarske vozovnice, ki je precej nižja. Kaj dobiš za to, je odvisno od ciljne skupine. Smučarji začetniki, družine ali slabše pripravljeni smučarji imajo druga merila. Ljubitelji uživanja kulinarike spet druga. Cene gostinskih storitev za primerljiv standard so tudi nižje, in če dodamo še prevoz ...
Smučarski trener in žičničar Ernest Kovač
V smučišča se splača vlagati, saj eno delovno mestno na žičnici ustvari pet novih. Mala smučišča so telovadnice na prostem, zato bi jih država morala financirati tako kot telovadnice in bazene.
Koliko prometa ustvari slovenska smučarija?
Lani smo našteli 1,5 milijona smučarskih dni, kar je za slovenske razmere veliko. Naš rekord je 1,8 milijona, med recesijo pa smo padli na 900.000. Zadnja tri leta se je trend obrnil in gre strmo navzgor. V Sloveniji ustvarimo 25–30 milijonov evrov prihodkov od prodaje smučarskih vozovnic, naše družbe skupaj z drugimi dejavnostmi ustvarijo čez 50 milijonov prometa. Francozi, denimo, ustvarijo čez 60 milijonov smučarskih dni.
29
evrov znaša povprečna cena smučarske vozovnice v Avstriji, pri nas 14.
evrov znaša povprečna cena smučarske vozovnice v Avstriji, pri nas 14.
Z velikim deležem tujih smučarjev, kar pomeni, da se lahko smučarska industrija financira sama. Enako je v Avstriji in Italiji. Raziskave v Franciji, Nemčiji in Avstriji so pokazale, da se vsak evro od prodaje smučarske vozovnice pomnoži s 7,1 na prihodke v drugih dejavnostih.
Koliko stane vlečnica, sedežnica?
Odvisno od dolžine, vrste naprave, konfiguracije terena ... Ampak takole na oko lahko zgradite kilometer vlečnice za milijon evrov. Vlečnici, ki sta bili postavljeni na Voglu in Kranjski Gori, sta stali toliko. Sedežnica stane petkrat več. V povprečju torej vlečnica stane 1000 evrov na meter, sedežnica pa 5000 evrov.
Kje lovijo konkurenčno prednost v tujini?
Avstrijci ponujajo vrhunsko storitev, se pravi sedežnice z ogrevanimi sedeži, v poklopni kabini wi-fi, glasbo ... To je njihova konkurenčna prednost pred Francozi, Američani in drugimi, pri čemer jim izdatno pomagajo država (prek regij in lokalnih skupnosti) in dva vodilna proizvajalca žičniških naprav Leitner in Dopelmayr. Zaradi tega je povprečna cena smučarske vozovnice v Avstriji 29, pri nas pa 14 evrov.
Koliko so v povprečju stare naše žičnice?
V povprečju 28,6 leta, v Avstriji in Italiji pa okoli 19 let. Če odštejemo že omenjeni novi vlečnici, je bila zadnja sedežnica postavljena leta 2010 na Kopah. Cena naprav na trgu je enaka za vse, cene vozovnic pa so zelo različne.
Zakaj ne sledimo omenjenim smučarskih državam?
Niti v tujini žičnic ne financira država, ker to v EU ni dopustno. Pač pa lahko v lokalni razvoj investirajo regije, ki jih mi nimamo. Drugi razlog je, da se drugje zavedajo multiplikativnega učinka smučišča, kjer so žičnice zgolj osnovna infrastruktura. Osnova za vse to pa je urejena lastniška struktura. V Schladmingu je štiri petine smučarske infrastrukture v javni lasti, kar je dobra osnova za investicijo.
28,6
leta so v povprečju stare naše žičnice, v Avstriji in Italiji pa okoli 19.
leta so v povprečju stare naše žičnice, v Avstriji in Italiji pa okoli 19.
Da ne govorim o skupnosti, občinah, kjer natančno vedo, kaj bi radi, zato se vsi, od kmetov, lastnikov zemljišč, do zadnjega slaščičarja v vasi zavedajo, da je to njihov kruh. Pri nas pa se na Krvavcu prepirajo, kdo bo uredil parkirišče. Parkirišče je del javne infrastrukture, od katere imajo korist tudi druge dejavnosti.
Smučarskim središčem v Avstriji in Italiji poletni turizem prinaša več kot zimski, razmerje je ponekod celo 70:30.
Razlog je, da v letnem času obratuje manj naprav. Tudi pri nas je približno enako. Lani je obratovalo 15 centrov vsaj z eno napravo. Trenutno je trend gorskega turizma v porastu, kar ne pomeni samo pohodništva ali planinarjenja, ampak vse obiskovalce z žičnico prepeljejo na vrh, da prenočijo in se sprehajajo po svežem gorskem zraku ter uživajo v lokalnih specialitetah. Zato letni prevozi z žičnicami strmo naraščajo.
So lokalne vlečnice v manjših krajih sploh rentabilne?
Za rekreacijo so celo bolj pomembne kot velika smučišča, kjer gre za posel. Mala smučišča so telovadnice na prostem, zato bi morala biti del javne občinske infrastrukture, ne glede na to, da se po ozkih ekonomskih kriterijih investicija in obratovanje ne pokrijeta. Poleg otrok, ki jih starši peljejo smučat, se sprehodijo tudi starši.
Glede na starost naših žičnic je varnost na njih zelo velika.
Otroci imajo lahko šolo v naravi, tudi tisti, ki si sicer ne morejo privoščiti smučanja na velikih smučiščih. Okoliški kmetje lahko pozimi, ko na kmetiji ni toliko dela, na smučišču opravljajo žičničarsko delo, ratrakirajo progo ipd. Žal glede tega nismo ozaveščeni. Bazene, telovadnice, igrišča samoumevno financira občina, pa to tudi niso rentabilni objekti.
Kakšna je perspektiva večjih slovenskih smučišč ob tako stari infrastrukturi?
Težko napovem. Dejstvo je, da so bila tudi ta smučišča udeležena v privatizacijskih procesih, prišli smo v krizo in tako so nas banke prisilile v investicije v denimo vlečnice z oderuškimi krediti na deset let. Koncesijo za vlečnico dobite za 40 let, amortizacijska doba je 30 let, vi pa jo morate odplačati v desetih.
Koncesijo za vlečnico dobite za 40 let, amortizacijska doba je 30 let, vi pa jo morate odplačati v desetih letih. To ni mogoče.
To nikjer ni mogoče. Naplahtali so nas, češ, ko bo poteklo, bomo kredit prestrukturirali in podaljšali, pa seveda niso. Tako je šlo nekaj naših podjetij v stečaj, denimo Stari Vrh, Mariborsko Pohorje, Kranjska Gora ... vsi tisti, ki so takrat investirali.
Koliko nesreč in zastojev imamo na naših žičnicah v primerjavi s tujino?
Zelo malo. Glede na starost žičnic smo zelo varni. Nesreča je po naši terminologiji takrat, ko se udeleženec poškoduje. Drugo pa so zastoji oz. izredni dogodki, včasih sledi reševanje smučarjev na žičnici. Skupaj s poškodbami na smučišču 0,8 promila glede na število prevozov, kar je pod evropskim povprečjem, ki je malo čez promil. Avstrijci imajo vsako leto 30 mrtvih na smučiščih, seveda ob desetinah milijonov prepeljanih.
Kaj se je zgodilo v Gruziji, kjer se je sedežnica zavrtela nazaj. Ni prijela zavora?
Dvomim, da bodo uradno povedali resnico, a to je bil človeški faktor, kar je najpogosteje vzrok za nesrečo ali zastoj. To bi sicer morala preprečiti že avtomatika, a če je ta odpovedala, se še vedno lahko ustavi ročno. Problem je dobiti dobrega žičničarja, ki bi ga lahko imeli stalno zaposlenega. Vedno več je treba vlagati v usposabljanje zaposlenih, saj s tem povečamo kakovost izvajanih storitev, predvsem pa varnost potnikov.
Se lahko glavna vrv sname?
To je mogoče. Zlasti ko zmrznejo kolesa na stebrih in vrv. Če vrv skoči iz linije, iz koles, se dotakne varovala L in se mora avtomatsko ustaviti. Zato je treba vrv očistiti pred obratovanjem. In zato imamo mi na vseh smučiščih vsako jutro temeljite preglede.
Koliko zasluži žičničar v Sloveniji?
Od 800 do 900 evrov, kar je premalo za tako odgovorno delo.
Lahko poveste, čemu bi smučali po naših smučiščih?
Najlepše je smučati doma. To je naš slogan, ki ga uporabljamo v promociji. Cena in bližina sta dva izmed pomembnih faktorjev. Najprej cena smučarske vozovnice, ki je precej nižja. Kaj dobiš za to, je odvisno od ciljne skupine. Smučarji začetniki, družine ali slabše pripravljeni smučarji imajo druga merila. Ljubitelji uživanja kulinarike spet druga. Cene gostinskih storitev za primerljiv standard so tudi nižje, in če dodamo še prevoz ...
