OVIRATLON
Male borce bodril tudi Goran Dragić
Na mini oviratlonu so se preizkusili otroci z gibalnimi omejitvami. Dogodek postaja tako priljubljen, da je telovadnica že premajhna.
Odpri galerijo
LJUBLJANA – »Nismo vedeli, da bo ta stvar šla v take razsežnosti,« je ob letošnjem rekordnem dogodku dejala Anita Drev, predstavnica Športnega društva Oviratlon, ki je že osmič organiziralo mini oviratlon, na katerem so moči pomerili otroci z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije (URI) – Soča.
Mini oviratlon je pomanjšana in prilagojena različica oviratlona, ki bo julija na Pokljuki, na obeh pa se udeleženci preizkušajo v premagovanju ovir. Tiste na Pokljuki so zasnovane po vzoru treninga specialnih enot, te v telovadnici URI Soča pa so prilagojene otrokom z gibalnimi omejitvami. Obema pa je skupno to, da so na poti do cilja pomembni sodelovanje, timsko delo, pomoč.
»Oviratlon je zasnovan brez merjenja časa, poudarek je na tem, da si ljudje med sabo pomagajo, tudi ovire so zasnovane tako, da se jih lažje premaga s timskim delom,« poudari tudi Drevova. Na Pokljuki si pri premagovanju ovir pomagajo udeleženci med seboj, na Soči malim tekmovalcem, najmlajši so letos šteli komaj pet let, najstarejši 17, pomagajo znani Slovenci. Kdo bo koga pospremil čez deset ovir, določi žreb. Tako je tudi najbolj fer, pravi Anita Drev. Da tovrstni izbor tekmovanju da poseben čar, pa so se strinjali tudi otroci.
»Nič še ne vemo, kdo bo prišel. To bo presenečenje, so rekli, in zdaj komaj čakamo,« je navdušeno pogledovala naokoli 16-letna Anita Stopar, ki je že redna udeleženka mini oviratlona.
»Pa saj je vseeno, vsi bodo super,« je dodala nekoliko sramežljivo. Izjemno lepa je bila izkušnja tudi za 12-letnega Naceta Hudolista, ki se je naveličal poslušati zgodbe navdušenih prijateljev, kako super da je oviratlon, in se odločil sodelovati. Premagati je bilo treba velikanske gume, lesti čeznje in skozi njih, preplezati leseno oviro, pa steči skozi tunel groze in po nagibajoči se leseni deski, premagati še nekaj drugih ovir ter na koncu k sebi povleči še nič kaj lahko utež. Zmagovalci so bili vsi, veselje na cilju pa neizmerno, da se je marsikomu od organizatorjev, gledalcev in tudi sodelujočih orosilo oko. Tudi Drevova, ki je ena od snovalk projekta, prizna, da je vsakič ganjena nad navdušenjem otrok, nad njihovo močno voljo, zagnanostjo, ponosom, ko dosežejo ciljno črto.
»Imamo dečka, ki pride vsako leto, le enkrat ga ni bilo, ker je ravno prestal operacijo. In nam je napisal pismo, kako žal mu je, da ga ne bo z nami, kako vsakič uživa in da se vidimo naslednje leto. Vsa dvorana je jokala,« se spominja.
Da gre za izjemen dogodek, ki se ga otroci veselijo vse leto, prikima tudi direktor URI Soča Robert Cugelj: »Vse leto se pripravljajo in vsako leto je več takih, ki si želijo sodelovati. Projekt pa je tudi nam v veselje. URI Soča in Oviratlon imamo namreč zelo podobne cilje, promoviramo zdrav način življenja in gibanja ter ozaveščamo, da invalidi in otroci s posebnimi potrebami zmorejo marsikaj in da so se zmožni vključiti v vse segmente družbe.«
Mini oviratlon pa ni navdušil le mladih tekmovalcev, tudi znani Slovenci, ki so se odzvali povabilu, so kar sijali. Za mnoge je bil to že tretji, četrti mini oviratlon, glasbenik Rok Ferengja in radijec Uroš Bitenc pa z mladimi borci premagujeta ovire že vse od začetka projekta. Redna gostja je tudi Nina Pušlar, ki, enako kot otroci, vsako leto komaj čaka, da jo povabijo k sodelovanju: »Res je lepo biti del tega, gledati zadovoljstvo v očeh tistih, ki tekmujejo, ki jim pomagamo.«
In teh je bilo letos toliko, da je telovadnica na URI Soča pokala po šivih. »Interes je zelo velik, vsako leto večji. Otroci se sami prijavijo in vse prijavljene tudi sprejmemo, je pa res, da bomo kmalu potrebovali novo, večjo telovadnico,« se zasmeje direktor Cugelj.
Med tistimi, ki so letos mladim prvič pomagali pri premagovanju poligona, je bil eden naših najboljših košarkarjev Goran Dragić, ki je s seboj pripeljal tudi sina. »Z veseljem sem se odzval povabilu, saj na mladih svet stoji, kot radi rečemo. Rad bi, da tudi moj sin vidi, da so otroci s poškodbami, z gibalnimi ovirami prav takšni kot on, to se mi zdi zelo pomembno,« je dejal Dragić, ki je moral podpisati tudi nekaj mavčnih oblog na okončinah malih bolnikov.
Izjemno počaščeni, da sta lahko bili del dogodka, sta bili tudi vremenarka Katja Jevšek in smučarska tekačica Vesna Fabjan. Za obe je bila letošnja preizkušnja prva, a upata, da ne tudi zadnja. »Pred leti sem že sodelovala na otroški mini olimpijadi, ki so jo imeli tukaj. Vedno je lepo priti, saj imajo ti otroci posebno energijo, takšno veselje do življenja. Ko vidiš njihove oči, ki kar žarijo, čeprav so gibalno ovirani, to je nekaj posebnega in vsem nam je lahko vzor,« je povzela Fabjanova.
Mini oviratlon je pomanjšana in prilagojena različica oviratlona, ki bo julija na Pokljuki, na obeh pa se udeleženci preizkušajo v premagovanju ovir. Tiste na Pokljuki so zasnovane po vzoru treninga specialnih enot, te v telovadnici URI Soča pa so prilagojene otrokom z gibalnimi omejitvami. Obema pa je skupno to, da so na poti do cilja pomembni sodelovanje, timsko delo, pomoč.
»Oviratlon je zasnovan brez merjenja časa, poudarek je na tem, da si ljudje med sabo pomagajo, tudi ovire so zasnovane tako, da se jih lažje premaga s timskim delom,« poudari tudi Drevova. Na Pokljuki si pri premagovanju ovir pomagajo udeleženci med seboj, na Soči malim tekmovalcem, najmlajši so letos šteli komaj pet let, najstarejši 17, pomagajo znani Slovenci. Kdo bo koga pospremil čez deset ovir, določi žreb. Tako je tudi najbolj fer, pravi Anita Drev. Da tovrstni izbor tekmovanju da poseben čar, pa so se strinjali tudi otroci.
»Nič še ne vemo, kdo bo prišel. To bo presenečenje, so rekli, in zdaj komaj čakamo,« je navdušeno pogledovala naokoli 16-letna Anita Stopar, ki je že redna udeleženka mini oviratlona.
»Pa saj je vseeno, vsi bodo super,« je dodala nekoliko sramežljivo. Izjemno lepa je bila izkušnja tudi za 12-letnega Naceta Hudolista, ki se je naveličal poslušati zgodbe navdušenih prijateljev, kako super da je oviratlon, in se odločil sodelovati. Premagati je bilo treba velikanske gume, lesti čeznje in skozi njih, preplezati leseno oviro, pa steči skozi tunel groze in po nagibajoči se leseni deski, premagati še nekaj drugih ovir ter na koncu k sebi povleči še nič kaj lahko utež. Zmagovalci so bili vsi, veselje na cilju pa neizmerno, da se je marsikomu od organizatorjev, gledalcev in tudi sodelujočih orosilo oko. Tudi Drevova, ki je ena od snovalk projekta, prizna, da je vsakič ganjena nad navdušenjem otrok, nad njihovo močno voljo, zagnanostjo, ponosom, ko dosežejo ciljno črto.
»Imamo dečka, ki pride vsako leto, le enkrat ga ni bilo, ker je ravno prestal operacijo. In nam je napisal pismo, kako žal mu je, da ga ne bo z nami, kako vsakič uživa in da se vidimo naslednje leto. Vsa dvorana je jokala,« se spominja.
Da gre za izjemen dogodek, ki se ga otroci veselijo vse leto, prikima tudi direktor URI Soča Robert Cugelj: »Vse leto se pripravljajo in vsako leto je več takih, ki si želijo sodelovati. Projekt pa je tudi nam v veselje. URI Soča in Oviratlon imamo namreč zelo podobne cilje, promoviramo zdrav način življenja in gibanja ter ozaveščamo, da invalidi in otroci s posebnimi potrebami zmorejo marsikaj in da so se zmožni vključiti v vse segmente družbe.«
Mini oviratlon pa ni navdušil le mladih tekmovalcev, tudi znani Slovenci, ki so se odzvali povabilu, so kar sijali. Za mnoge je bil to že tretji, četrti mini oviratlon, glasbenik Rok Ferengja in radijec Uroš Bitenc pa z mladimi borci premagujeta ovire že vse od začetka projekta. Redna gostja je tudi Nina Pušlar, ki, enako kot otroci, vsako leto komaj čaka, da jo povabijo k sodelovanju: »Res je lepo biti del tega, gledati zadovoljstvo v očeh tistih, ki tekmujejo, ki jim pomagamo.«
In teh je bilo letos toliko, da je telovadnica na URI Soča pokala po šivih. »Interes je zelo velik, vsako leto večji. Otroci se sami prijavijo in vse prijavljene tudi sprejmemo, je pa res, da bomo kmalu potrebovali novo, večjo telovadnico,« se zasmeje direktor Cugelj.
Med tistimi, ki so letos mladim prvič pomagali pri premagovanju poligona, je bil eden naših najboljših košarkarjev Goran Dragić, ki je s seboj pripeljal tudi sina. »Z veseljem sem se odzval povabilu, saj na mladih svet stoji, kot radi rečemo. Rad bi, da tudi moj sin vidi, da so otroci s poškodbami, z gibalnimi ovirami prav takšni kot on, to se mi zdi zelo pomembno,« je dejal Dragić, ki je moral podpisati tudi nekaj mavčnih oblog na okončinah malih bolnikov.
Izjemno počaščeni, da sta lahko bili del dogodka, sta bili tudi vremenarka Katja Jevšek in smučarska tekačica Vesna Fabjan. Za obe je bila letošnja preizkušnja prva, a upata, da ne tudi zadnja. »Pred leti sem že sodelovala na otroški mini olimpijadi, ki so jo imeli tukaj. Vedno je lepo priti, saj imajo ti otroci posebno energijo, takšno veselje do življenja. Ko vidiš njihove oči, ki kar žarijo, čeprav so gibalno ovirani, to je nekaj posebnega in vsem nam je lahko vzor,« je povzela Fabjanova.