HOJA
Mama in hči lani peš na morje, letos v dolino Soče
Nevenka in Polona Kotnik prehodili 180 km do Bovca.
Odpri galerijo
PREBOLD – Počitniški čas omogoča, da naredimo kaj več za svojo dušo, nekateri pa si zastavijo cilje, ki so morda nekoliko nenavadni, težji, a zato še bolj zanimivi, nepozabni. Nekaj takšnega sta že drugo leto med počitnicami naredili mati Nevenka in njena hči Polona Kotnik iz Prebolda; lani sta prehodili razdaljo od Prebolda do Kopra, letos od Prebolda do Bovca.
Kot sta povedali, sta se na letošnjo dogodivščino malce lažje pripravili, saj so za njima že podobne ture. »Vse potrebne stvari sva v nahrbtnik zložili veliko hitreje, pametneje in se na pot podali z malo manj treme,« nam je povedala Polona in opisala lanski podvig.
»Kot velika ljubiteljica teka, hoje v gore in zakoreninjenega zavedanja, da imamo noge za to, da se lahko gibamo tudi zelo daleč, sem že nekaj let živela z mislijo, da si želim peš na morje. Hotela sem prehoditi pot po stari cesti, od Prebolda do Kopra. Idejo sem poskušala dolgo realizirati, a nisem našla kompanjona. Kdo bi si mislil, da se je nazadnje moji ideji pridružila moja mami, ki je imela za sabo že abrahama. Brez posebnih komplikacij sva se podali na pot in 176 prehojenih kilometrov naju je zaznamovalo z res super izkušnjo, ki sva jo opravili v štirih dneh. Takoj ko sva prišli na cilj, sva vedeli, da nisva šli zadnjič. In tako se je tudi zgodilo ter nama prineslo nova doživetja in izkušnje.«
Še en teden pred odhodom sta bili brez pravega načrta, kam jo mahniti, nam pove Polona ter doda, da se je nato v njeni glavi kar hitro izoblikoval načrt: »Vedela sem, da želim hoditi v objemu gora, čez Gorenjsko in do doline Soče. S tem se je strinjala tudi mami in večer pred 27. avgustom sva spakirali nahrbtnike za najino pot od Prebolda do Bovca, to je 180 kilometrov.
Po dveh dneh močnega dežja sva pogumno zakorakali v hladno jutro in začeli najino pot, ki od tega dne ni bila več deževna, temveč polna sonca in prijetnega vetriča. Želeli sva si, da prideva v štirih dneh kot lani, a sva vedeli, da naju čaka precej klancev, torej težja pot.«
Prvi dan so ju še spočite noge nesle 49 kilometrov čez Tuhinjsko dolino in prelaz Kozjak do Podgorja pri Kamniku. Tam sta si ob dovoljenju lastnika na travniku postavili šotor, ki sta ga s spalnimi vrečami vred ves čas nosili s sabo, in se pripravili na hladno noč.
»No, na koncu se je ta noč obrnila na glavo, saj so naju bližnji sosedje prijazno povabili v udobno in toplo prenočišče v hišo. Petčlanski družini iz Podgorja se res iz srca zahvaljujeva in se še zdaj vsak dan spomniva, kako so bili prijazni,« z navdušenjem in hvaležnostjo pove Polona.
Pot sta vsakič nadaljevali ob 6. uri, drugi dan sta mimo Brnika in Kranja prišli do Radovljice ter se po 44 kilometrih nastanili pri Polonini prijateljici in njeni mami. »Noč je bila kratka, v nogah sva imeli že nekaj musklfibra, a z istim tempom sva vztrajali še naslednji dan. Tretji dan sva odkljukali 40 kilometrov mimo Vrbe na Gorenjskem, Jesenic in Mojstrane, vse do Kranjske Gore. Tja sva prišli razmeroma pozno, zato sva se odločili za prenočitev v hostlu.
Po udobni noči v Kranjski Gori naju je čakalo še 47 kilometrov, ki sva si jih res želeli prehoditi v istem dnevu, čeprav naju je čakalo precej klancev. A je šlo. Mimo Rateč sva prečkali mejo, po Italiji šli mimo Trbiža, jezera Lago del Predil in čez prelaz Predel spet v Slovenijo. Preden sva prišli na cilj, naju je čakalo še 17 kilometrov strmega spusta. Zadnje kilometre sva podirali hitrostne rekorde in tako sva utrujeni, z nekaj bolečine in žulji, a fantastičnimi spomini na magične razglede ob poti in globokim zadovoljstvom prispeli v Bovec, na tokratni cilj,« je še vsa pod vtisom povedala Polona.
Na vprašanje, zakaj ravno hoja na tako dolge razdalje, pa je dejala: »Najboljši odgovor je, da s hitrostjo povprečno šest km/h veliko več vidiš, doživiš in izkusiš, kot če kilometri v ekspresnem tempu naraščajo s pomočjo jeklenega konjička. Stvari in trenutki, ki se ti zgodijo na poti, pretehtajo vsak korak, ta postaja vsak dan bolj boleč in neprijeten. Ljudje, ki ti zaželijo srečo na nadaljnji poti in ostanejo odprtih ust, ko poveš, kam si namenjen, ti vlijejo še posebno motivacijo. Na koncu spoznaš, česa je sposobno tvoje telo, in to je v nama vzbudilo največje zadovoljstvo. Ne gre za dokazovanje nikomur drugemu kot samemu sebi. Je sestop iz cone udobja, ki nam ga današnji način življenja ponuja v vsakem trenutku. Kljub vsemu pa nama je bilo v veselje tkati še bolj močno vez, ki jo že tako ali tako imava kot mati in hči.«
Kot sta povedali, sta se na letošnjo dogodivščino malce lažje pripravili, saj so za njima že podobne ture. »Vse potrebne stvari sva v nahrbtnik zložili veliko hitreje, pametneje in se na pot podali z malo manj treme,« nam je povedala Polona in opisala lanski podvig.
»Kot velika ljubiteljica teka, hoje v gore in zakoreninjenega zavedanja, da imamo noge za to, da se lahko gibamo tudi zelo daleč, sem že nekaj let živela z mislijo, da si želim peš na morje. Hotela sem prehoditi pot po stari cesti, od Prebolda do Kopra. Idejo sem poskušala dolgo realizirati, a nisem našla kompanjona. Kdo bi si mislil, da se je nazadnje moji ideji pridružila moja mami, ki je imela za sabo že abrahama. Brez posebnih komplikacij sva se podali na pot in 176 prehojenih kilometrov naju je zaznamovalo z res super izkušnjo, ki sva jo opravili v štirih dneh. Takoj ko sva prišli na cilj, sva vedeli, da nisva šli zadnjič. In tako se je tudi zgodilo ter nama prineslo nova doživetja in izkušnje.«
Še en teden pred odhodom sta bili brez pravega načrta, kam jo mahniti, nam pove Polona ter doda, da se je nato v njeni glavi kar hitro izoblikoval načrt: »Vedela sem, da želim hoditi v objemu gora, čez Gorenjsko in do doline Soče. S tem se je strinjala tudi mami in večer pred 27. avgustom sva spakirali nahrbtnike za najino pot od Prebolda do Bovca, to je 180 kilometrov.
Po dveh dneh močnega dežja sva pogumno zakorakali v hladno jutro in začeli najino pot, ki od tega dne ni bila več deževna, temveč polna sonca in prijetnega vetriča. Želeli sva si, da prideva v štirih dneh kot lani, a sva vedeli, da naju čaka precej klancev, torej težja pot.«
Prvi dan so ju še spočite noge nesle 49 kilometrov čez Tuhinjsko dolino in prelaz Kozjak do Podgorja pri Kamniku. Tam sta si ob dovoljenju lastnika na travniku postavili šotor, ki sta ga s spalnimi vrečami vred ves čas nosili s sabo, in se pripravili na hladno noč.
180
kilometrov sta prehodili Kotnikovi.
kilometrov sta prehodili Kotnikovi.
»No, na koncu se je ta noč obrnila na glavo, saj so naju bližnji sosedje prijazno povabili v udobno in toplo prenočišče v hišo. Petčlanski družini iz Podgorja se res iz srca zahvaljujeva in se še zdaj vsak dan spomniva, kako so bili prijazni,« z navdušenjem in hvaležnostjo pove Polona.
Pot sta vsakič nadaljevali ob 6. uri, drugi dan sta mimo Brnika in Kranja prišli do Radovljice ter se po 44 kilometrih nastanili pri Polonini prijateljici in njeni mami. »Noč je bila kratka, v nogah sva imeli že nekaj musklfibra, a z istim tempom sva vztrajali še naslednji dan. Tretji dan sva odkljukali 40 kilometrov mimo Vrbe na Gorenjskem, Jesenic in Mojstrane, vse do Kranjske Gore. Tja sva prišli razmeroma pozno, zato sva se odločili za prenočitev v hostlu.
Po udobni noči v Kranjski Gori naju je čakalo še 47 kilometrov, ki sva si jih res želeli prehoditi v istem dnevu, čeprav naju je čakalo precej klancev. A je šlo. Mimo Rateč sva prečkali mejo, po Italiji šli mimo Trbiža, jezera Lago del Predil in čez prelaz Predel spet v Slovenijo. Preden sva prišli na cilj, naju je čakalo še 17 kilometrov strmega spusta. Zadnje kilometre sva podirali hitrostne rekorde in tako sva utrujeni, z nekaj bolečine in žulji, a fantastičnimi spomini na magične razglede ob poti in globokim zadovoljstvom prispeli v Bovec, na tokratni cilj,« je še vsa pod vtisom povedala Polona.
Na koncu spoznaš, česa je sposobno tvoje telo, in to je v nama vzbudilo največje zadovoljstvo.
Na vprašanje, zakaj ravno hoja na tako dolge razdalje, pa je dejala: »Najboljši odgovor je, da s hitrostjo povprečno šest km/h veliko več vidiš, doživiš in izkusiš, kot če kilometri v ekspresnem tempu naraščajo s pomočjo jeklenega konjička. Stvari in trenutki, ki se ti zgodijo na poti, pretehtajo vsak korak, ta postaja vsak dan bolj boleč in neprijeten. Ljudje, ki ti zaželijo srečo na nadaljnji poti in ostanejo odprtih ust, ko poveš, kam si namenjen, ti vlijejo še posebno motivacijo. Na koncu spoznaš, česa je sposobno tvoje telo, in to je v nama vzbudilo največje zadovoljstvo. Ne gre za dokazovanje nikomur drugemu kot samemu sebi. Je sestop iz cone udobja, ki nam ga današnji način življenja ponuja v vsakem trenutku. Kljub vsemu pa nama je bilo v veselje tkati še bolj močno vez, ki jo že tako ali tako imava kot mati in hči.«