Mame postale Borke, rade imajo Boruta (FOTO)

»UH, pustolovščina, materiala imam zagotovo za konkretno mehiško limonado,« Borut Kolarič ne pomišlja prav dosti, ko spregovori o svojih dekletih in ženah; da, v 15 letih se je ob njem zvrstila že mala četa dam vseh generacij. No, pa da ne bi kdo pomislil na kaj spotakljivega, Borut je trener ženske nogometne ekipe iz Grosupljega, ki sliši na ime FC Borke in letos praznuje poldrugo desetletje druženja ob svojem najljubšem postranskem rekvizitu – žogi. Trener ženskam v najlepših letih je postal precej naključno.

Srce ekipe je prva in aktualna kapetanka Ardijana Bratkovič, ki je navdušeno zarezala v gromozansko torto Pekarne Pečjak.

Ko so pred leti mamice naveličano slonele ob ograji stadiona in čakale na svojo brcajočo mladež, so, malo za šalo, a zelo zares, nahecale enega od trenerjev NK Brinje, da bi jih podučil o nogometnih veščinah. Hitro jih je odpravil s povabilom na prvo druženje, misleč, saj se bodo naveličale, a je prej obupal on sam. V nemoči je v ženski osir porinil Boruta, ta je z njimi ostal vse do danes.

»Brez odlašanja lahko rečem, da bi se takoj še enkrat odločil za isto pot,« ne taji vzajemne naklonjenosti, ki so mu jo dekleta izkazala s preimenovanjem tima iz FC Mame v FC Borke. »Menda je nekaj povezano z imenom trenerja,« hudomušno sklene trener, ki je v minulih dneh s svojimi športnimi damami razrezal torto ob skupnem jubileju.

Ljubezen na prvo brco

Ta veseli dan ženskega nogometa oziroma rojstni dan bork, ki so ga začinili z nekaj atraktivnimi tekmami na domačem igrišču, je pritegnil številne ljubitelje fuzbala, nekdanje nogometašice in tudi borke iz čisto prve postave. »Nekatere so že mame in babice naših aktualnih bork,« tradicijo podajanja žoge iz roda v rod opiše strastna žogobrcarka Irena Gantar.

»Borke smo pisana druščina, naša starost se giblje med 25 in 50 leti in tudi znanje je različno, a ne nujno premo sorazmerno s starostjo. Ampak nogomet v naši ekipi ni vse. Smo ekipa, ki ima res čudovit vajb, radi se podružimo tudi zunaj igrišča in ustvarjamo povezano skupnost. Zadnje čase se nam pridružujejo večinoma dekleta, ki so nogomet že prej trenirala ali se ga naučila v igri s fanti na dvoriščih,« so vesele vsake nove članice, še posebno v koronačasih, ki so povzročili osip v druščini. A tiste, ki vztrajajo, ves teden komaj čakajo na trening ali tekmo, »kjer se telo zadiha, duša pa si spočije«, je predana Irena.

Odigrale so turnir s kar sedmimi ekipami nogometašic, skupaj jih je bilo na igriščih več kot 50. FOTOGRAFIJE: NK Brinje

»Odkar vem zase, se ukvarjam s športom. Kot otrok sem resno trenirala gimnastiko in balet. Pozneje v srednji šoli sem plesala jazz balet. Z ekipo Kazine smo se imeli super in gostovali po vsej Jugoslaviji. Nato sem se usmerila v naravo, začela intenzivno plezati in se ukvarjati z alpinizmom ter turnim smučanjem. Ko so prišli v igro še mož in otroci in je postalo malo preveč tvegano, sem začela teči maratone v Ljubljani, Berlinu, Parizu, na Dunaju. Ob selitvi iz Ljubljane v Grosuplje pa sem kot mama malega nogometaša prišla v stik s puncami, ki so na Brinju brcale žogo. To je bil zame prelomni trenutek, ljubezen na prvo brco,« življenjski preobrat dramatično oriše Polona Samec, ki je preostale športe postavila v senco nogometa.

»Nogometna igra je zame magična, v človeku vzbudi strast, evforijo. Je absolutno več kot le šport. Ekipni duh, sploh če so tvoja ekipa Borke, pa še dodatno podžiga in potencira pozitivne emocije.«

Roza ali črne kopačke?

Trener Borut, ki je iz mam prve nogometne korake izvabljal kot pri najmlajših, je danes fasciniran nad njihovo motiviranostjo, vztrajnostjo in željo po napredku. »Nekatere so se naučile igrati nogomet praktično iz nič in to je vredno vsake pohvale.«

Tudi zaplete in ženska pametovanja, predvsem pa klepetavost, reši s humorjem, »in ker je žoga najboljša droga, je vedno napeto in zanimivo. Dodajmo še animacijske in motivacijske sposobnosti pomočnika trenerja Toma, in lahko rečem, da nam nikoli ni dolgčas.« No, da trener misli nanje praktično ves čas, poskrbijo kar punce same, saj ga redno kličejo in vprašajo tudi za dober nasvet. »Spomnim se, ko me je po telefonu poklicala ena od punc in me prosila za pomoč pri nakupu nogometnih čevljev. Moje nasvete o dobrih znamkah, tipu podplata, širini čevlja in še kaj je potrpežljivo poslušala, na koncu pa odločno vprašala: 'No, kakšne torej, črne ali roza?' Enkrat lahko ugibate, v katerih je prišla tisti dan na trening.«

Zabave in dobre družbe ni nikoli preveč, »naši načrti,« je odločna Irena, »so enostavni. Igrati nogomet in v njem uživati ne glede na to, kako dobro nam gre od nog.« 

Trener Borut Kolarič zna zaigrati na pravo struno, da mu prisluhnejo in ga ubogajo.

Ekipa Bork s podmladkom

Borut Kolarič bi se takoj še enkrat odločil za isto pot.

Na zabavo, ki jo je podprla Zavarovalnica Triglav, so prišli tudi ugledni gostje.