Mamico infarkt, defibrilator so sunili: Celjanko pomodrelo našli v jarku

»Čisto naključje je bilo, da sem se tisti dopoldan, bilo je lani, dan pred božičem, proti Celju peljal v smeri proti Skalni kleti, čeprav se običajno iz Zagrada, kjer sem doma, peljem čez most na Polulah in nato v križišču zavijem desno proti mestu. Tisto jutro pa, kot bi mi nekaj reklo, naj peljem naravnost. In takoj za križiščem sem v jarku opazil avto in v njem negibno žensko, ob avtu so stali tudi policist in policistka ter še ena mlajša gospodična. Ustavil sem se in vprašal, ali potrebujejo pomoč. A niti nisem čakal na odgovor, videl sem, da je v avtu ženska, ki je bila v obraz popolnoma modra. Ugasnil sem njen motor, saj je bil avto še vedno v brzini, kolesa pa so se še kar vrtela, potem pa pomagal žensko dvigniti iz avta. Položili smo jo na tla, ker je bilo mrzlo, sem odprl prtljažnik, da bi videl, ali je v njem kakšna odeja. Takrat pa sem v njem zagledal roza kotalke in spreletel me je srh ... Takrat sem vedel, da imamo opravka z mamico, ki jo moramo ohraniti pri življenju,« se tistega dne spominja Viki Ašič mlajši, širši javnosti bolj znan kot taksist in odličen harmonikar, ki je imel svojčas Ansambel Vitezi Celjski.


Da je bila smola še večja, so ravno dva dni prej iz bližnje trgovine na Polulah ukradli defibrilator, zato se je Ašič ponj odpeljal v gasilski dom v Zagradu. »Ko sem se vrnil, smo žensko takoj priklopili nanj, a me je bilo groza, ker sprva ni bilo odziva. Na srečo so se že kmalu pripeljali reševalci nujne medicinske pomoči, in ko so vzeli stvari v svoje roke, je bilo, kot bi posijalo sonce. Stabilizirali so jo in prepeljali v bolnišnico,« se še spominja Ašič mlajši, po izobrazbi zdravstveni tehnik, zato mu postopki oživljanja niso tuji. A ključna je bila, tako nam pove Klavdija Sušnik, ki je po zaslugi vseh, ki so tisti dopoldan ustavili in ji pomagali, prav Gluvićeva, ki je medicinska sestra, sicer zaposlena v šentjurskem zdravstvenem domu.
 

Ni bil epileptični napad

»Tisti dan sem se peljala v službo. Ne spomnim se kaj dosti, do sredine mostu pa vem, da sem pripeljala. Od tam naprej pa, kot bi mi nekdo odrezal film. Šele pozneje, v bolnišnici, sem razmišljala, kakšno srečo sem imela. Čez most namreč vsak dan hodijo v šolo otroci, tudi tisto jutro so, in lahko bi trčila v koga ali kak drug avto in povzročila tragedijo,« razmišlja danes mamica osemletne hčerkice Lee, takrat je doživela srčni zastoj.


»Če ne bi bilo Sanje, ne bi bila taka, kot sem,« pravi. In doda, da je imela res srečo, da se je to zgodilo na javnem kraju, kjer so tudi drugi hitro opazili, da je z njo nekaj narobe. Tudi policista, denimo, ki sta na drugi strani mostu stala na avtobusni postaji in spremljala promet. A sta bila sprva prepričana, da imam epileptični napad, zato se me nista upala dotakniti. Gluvićeva, ki se je že peljala mimo in se je nato obrnila, ker ji je bilo vse skupaj sumljivo, pa me je potipala in ugotovila, da pulza nimam več, in vedela, da me morajo takoj spraviti iz avta. Takrat pa se je mimo tudi že pripeljal Viki Ašič, ki se je pozneje odpravil po defibrilator. Skratka, dejansko je bila pomoč pravočasna in učinkovita, saj sem bila do takrat, ko so se pripeljali reševalci, že skoraj pri sebi in možgani niso ostali brez kisika,« je hvaležna za pomoč Klavdija Sušnik, ki ima danes defibrilator s srčnim spodbujevalcem. Težave s srcem pa je imela že prej. Kakšnega pol leta prej je bila celo na bolniški, ker se je slabo počutila. »Imam angino pektoris, ker sem bila zelo utrujena in me je tiščalo v prsih, je zdravnica menila, da si moram odpočiti. Jaz pa sem namenoma veliko delala, da bi ugotovila, ali se pri delu upeham. Pa se nisem. A ko so mi delali preiskave, sem jim enkrat prav tako odtavala,« pripoveduje Sušnikova, ki jo je Gluvićeva obiskala tudi v bolnišnici.


»Nasploh sva ostali v stikih, zdaj mi je kot druga sestra in se redno videvamo,« nam razkrije sogovornica, ki vsem, ki bi začutili kdaj kakšne težave, polaga na srce, naj gredo takoj k zdravniku. »Je pa res, da je moja lečeča zdravnica sprva menila, da so moje težave psihičnega izvora, zato mi je mož sam plačal pregled pri zasebnem kardiologu. Policista ter Gluvićeva in Ašič pa so bili ob pravem času na pravem kraju. »Ko pride do take situacije, nič ne razmišljaš. Pomagaš, ker te vodi neka nevidna sila, in to počneš avtomatično,« pravi Ašič. Klavdija Sušnik seveda zdaj še bolj ceni življenje in ne dovoli, da bi jo že malenkosti spravile iz tira.