Marija Sajovic je super babica: Do porodnice je gazila v globokem snegu

Predzadnji dan novembra je v svojem domu 103. rojstni dan proslavila Marija Sajovic, najstarejša občanka Žalca. Častitljiva ni le njena starost, gospa namreč po večini sama skrbi zase, povrhu pa jo odlikuje izjemen spomin in je živa enciklopedija. Poleg tega je polna življenjske energije, marsikdo pa bi ji presodil veliko manj let.

Slavljenka je bila nadvse vesela obiska. FOTO: Darko Naraglav

Županovo cvetje za slavljenko. FOTO: Darko Naraglav

Ob osebnem prazniku so jo obiskali tudi župan občine Janko Kos, predsednik tamkajšnjega društva upokojencev Roman Virant s članico Barbaro Lorenčič in predsednik Mestne skupnosti Žalec Rado Gašperič. Marija je med starostniki nedvomno prava posebnost. Je prava super babica: po poklicu je bila namreč babica, ki je na svet pomagala okoli tisoč novorojencem. Nekoč so ženske rojevale predvsem doma, Marija je tako kot babica Zdravstvenega doma Žalec pomagala na svet mnogim v domačem kraju in okolici. Prehodila je in s kolesom prevozila na tisoče kilometrov, ne glede na vreme, česar si danes sploh ne moremo predstavljati. A kot pravi, je delo opravljala z veliko ljubezni in prizadevnosti, s kolesom pa je tudi ohranjala telesno pripravljenost, kar ji je nedvomno pomagalo pri delu in pozneje v jeseni življenja. Dandanes ji malce nagajajo le noge in sluh, sicer pa sama opravlja vsa gospodinjska dela. Ima tudi pomoč na domu, a kot priznava, prišlekom tudi zelo rada narekuje, kako naj kaj postorijo.

Izšolala se je v Avstriji

Marija se je rodila v Studenicah pri Poljčanah, potem pa se je s starši in starejšo sestro še kot dojenček preselila v Zabukovico, kjer je oče dobil delo v rudniku. »Vseskozi smo živeli v Zabukovici, v osnovno šolo pa sem hodila v Griže. Po šoli sem delala v raznih krajih, ko sem bila stara 22 let, pa sem šla v šolo za babice v Avstrijo, v Gradec. Moja prva služba je bila v Žalcu, na terenu sem delala kot babica porodničarka, pozneje pa tudi kot patronažna sestra. V tej službi sem bila polnih 30 let,« pravi Marija, ki se je leta 1948 poročila in si ustvarila družino; hči Majda se je poslovila pred dobrimi tremi leti, mož pa že pred 46 leti.

Vnukinja Tina pogosto službeno potuje, a vedno najde čas za babico. FOTO: Darko Naraglav

Marija živi sama, občasno ji kdo pomaga pri gospodinjskih opravilih. Po njenih navodilih, kakopak. FOTO: Darko Naraglav

»Majda je bila medicinska sestra in je delala v Kliničnem centru v Ljubljani. Moje življenje zdaj bogatijo dve čudoviti vnukinji Mojca in Tina ter pravnukinji Keira in Hana. Mojca je znanstvenica, mikrobiologinja, in z družino živi v Ameriki ter že 22 let dela na bostonski univerzi. Tina živi v Ljubljani, a kot prevajalka veliko potuje in z možem, ki je slikar, dela po svetu. Z vnukinjama se slišimo vsako nedeljo zvečer po telefonu ali internetu. To so moji res lepi nedeljski večeri. Vsako leto pridejo na dopust v Slovenijo in to je moje najlepše doživetje. Tudi v prihodnjih dneh pride iz Amerike vnukinja Mojca, Tina pa mi je javila, da bo prišla prav danes in bo vsak čas tu,« je med slavjem navdušeno in z nasmehom na licu povedala Marija in dodala, da ima tudi številne prijateljice, a zelo pogreša vrstnike.

Vse porodnice preživele

»Moj teren je bil precej obsežen,« se spominja delovnih let. »Najprej sem imela na skrbi Žalec, Gotovlje, Ložnico in Vrbje, kasneje, ko so bili porodi doma že redkejši, se je delokrog razširil še na Griže, Liboje, Galicijo, Ponikvo, Šempeter … Lahko bi rekla kar na celotno območje zdajšnje občine. Prvih petnajst let službe sem imela veliko porodov, od 70 do 80 na leto, pozneje, ko so porodnice večinoma rojevale v bolnišnici, pa le še enega ali dva na mesec. Ponosna sem, da sem na svet pomagala blizu tisoč otrokom. Večina porodov je bila povsem normalnih in brez težav, bilo pa je tudi nekaj težkih, ki se jih tudi nerada spominjam. V uteho mi je, da so vse porodnice preživele, se je pa žal zgodilo, da novorojenček ni preživel oziroma se je rodil že mrtev. Sicer pa je bila umrljivost novorojenčkov pri nas med najnižjimi v Sloveniji,« poudari Marija in doda: »V posebno veselje mi je, ko še danes prejmem čestitke za novo leto ali ob drugih priložnostih od ljudi, ki sem jim pomagala na svet. Marsikdaj me je že kdo ogovoril in mi povedal, da sem bila zraven pri njegovem rojstvu. Najbrž bi znova izbrala takšen poklic, če bi bila še enkrat mlada, a bi bila zdaj predvsem patronažna sestra in bi obiskovala mame in novorojenčke na domu.«

Njene zgodbe so osupljive. FOTO: Darko Naraglav

Na Miklavžev večer

Dogodkov iz delovnega obdobja je toliko, da bi lahko napisala zajetno knjigo. In ta zgodba bi se zagotovo uvrstila vanjo: »Bilo je ravno v tem decembrskem času, na Miklavžev večer. Snežilo je, kot bi sipal moko iz vreče. Snega je bilo že kakšnega pol metra. Ves dan sem že bila peš na terenu. Ko sem prišla okrog petih popoldne domov, me je čakalo sporočilo, da moram iti pod Gozdnik k porodnici, ki bo že šestič rodila. Ker je takšen porod po navadi hiter, se je mudilo. Takoj sem si oprtala torbo, vzela baterijo in se odpravila peš. Ni mi bilo lahko pri srcu, saj ponoči nisem rada hodila po gozdu in neobljudenih krajih. Pravzaprav me je bilo kar malo groza, saj se je tam nekdo obesil, neki moški je ustrelil ženo in najbrž se je zgodilo še kaj. Do domačije, kjer je bila porodnica, bi morala hoditi kakšne tri ure, a na srečo mi je kmalu potem, ko sem v Žalcu prečkala železniško progo, ustavil avtomobil, v katerem je bil obrtnik Franc Kekec, ki me je dobro poznal. Peljal me je, do koder je šlo z avtom, potem pa sem se še kakšno uro peš mučila do domačije. Ni bilo gazi, sneg se je usipal z dreves, hoja po celem snegu je bila mukotrpna. Ob vsem tem me je skrbelo, kako je s porodnico. Oddahnila sem si, da sem prišla še pravočasno. Pet otrok me je z zanimanjem opazovalo, kaj počnem, potem pa so morali oditi spat. Kmalu zatem je njihova mati rodila. Vsi smo si oddahnili, saj je porod minil brez problemov, na svet pa je prišel fantek. Že tako številna družina je tako dobila pravo Miklavževo darilo in se povečala še za enega člana. S tem pa mojega dela ni bilo konec, saj je po porodu treba ostati pri porodnici najmanj dve uri. Med tem časom sem vse v miru pospravila in se pripravila na odhod. Ura je bila dve ponoči, ko sem zapustila družino. Srečni oče se je ponudil, da mi pomaga priti do doline, vendar tega nisem hotela, saj ne bi bilo dobro, če bi pustil ženo z dojenčkom in petimi malimi otroki kar samo. Tudi pot nazaj ni bila lahka, saj je še vedno snežilo. Ura je bila že proti pol peti zjutraj, ko sem končno prišla domov. Utrujena sem skoraj padla v posteljo, saj sem bila na nogah že skoraj 22 ur.«

Neverjetna disciplina

Marijo bi lahko človek poslušal ure in ure, hkrati pa se spraševal, kako je lahko pri teh letih tako bistrega uma. Vprašanje, kakšen je njen recept za dolgo življenje, je seveda neizogibno.

»Imela sem službo, ki sem jo z veseljem opravljala. Z veseljem sem gospodinjila, kar počnem rada še zdaj, kolikor se le da. Živela sem skromno, nisem pila in kadila, tudi kavico sem bolj poredko uživala. Vedno sem imela in še imam veselje do dela. Gospodinjska dela so zame neke vrste fizioterapija, saj se moram gibati. Ob tem pa je seveda treba tudi razmišljati, kako kaj narediti, še zlasti takrat, ko mi kdo pomaga in mu narekujem, kaj bi rada. To pa je zame psihoterapija!« z iskrico v očeh pove Marija. Medtem se je veseli druščini pridružila tudi vnukinja Tina, ki je o babici povedala: »Ima veliko voljo do življenja, pa tudi neverjetno disciplino, ki ji pomaga vsak dan vztrajati pri gospodinjskih opravilih in jo ohranjati v dobri formi. Zelo sem vesela in ponosna nanjo, lahko le občudujem njeno življenjsko energijo. Naj bo še naprej tako, saj je s tem navdih tudi vsem nam.«