Marijan kri daroval več kot stokrat

Marijan Vuzem, rojen v Lucovi na Goričkem, bo marca dopolnil 65 let, s tem pa se bo končala njegova možnost darovanja krvi. Konec minulega leta je življenjsko tekočino daroval že 135-krat, torej skupno okoli 60 litrov.

Prvič se je za to plemenito dejanje odločil leta 1979, med služenjem vojaškega roka v Dugem Selu pri Zagrebu, ko so pomagali vojaškemu tovarišu. Verjetno takrat niti pomislil ni, kolikokrat bo v naslednjih letih sedel na krvodajalski stol in tako pomagal mnogim. Sicer pa je po dobrih 40 letih terenskega ključavničarsko-montažnega dela pri mariborski Hidromontaži in pozneje nekaterih zasebnih podjetjih v zasluženem pokoju.

V murskosoboški bolnišnici je dobil več jubilejnih priznanj.

Tovariš ni preživel

S cmokom v grlu se spominja dogodka iz leta 1979. Tovariš, ki mu je daroval kri skupine 0 pozitivno, je dva tedna po nesreči umrl zaradi poškodb. Kot nam je povedal, je v vojašnico v Dugem Selu na služenje JLA prišel na začetku tistega leta. Bilo je neko nedeljo popoldne, ko so bili mladi vojaki prosti in so igrali nogomet. Brez Marijana, velikega ljubitelja žoge, ni šlo. »Nikoli nisem smel manjkati, kjer je bila nogometna žoga.

Na tej tekmi je bil tudi tovariš iz Banjaluke, ki ni bil ravno športni tip. Zato smo ga poslali v gol, a ker mu je bilo med vratnicami dolgočasno, se je obesil na prečko. Zazibal se je, padel in z glavo udaril ob asfalt. Počila mu je lobanja,« se spominja. Vsi, ki so bili na igrišču, so z njim odhiteli v bolnišnico v Zagreb.

Sinova je navdušil za krvodajalstvo, upa, da bo tudi vnuke.

»Ker je izgubil veliko krvi, smo jo vsi darovali za njegovo operacijo. Žal ni pomagalo in čez dva tedna je umrl, in to nas je vse prizadelo,« pretresljivo izkušnjo opisuje sogovornik, ki je po treh mesecih znova daroval kri, med služenjem vojaškega roka so mu jo odvzeli štirikrat. Vsakič je dobil dva prosta dneva, ki ju je lepo izkoristil za podaljšane konce tedna.

Po prihodu domov in zaposlitvi krvodajalstva ni opustil, še več: »Ko so minili trije meseci, sem spet čutil potrebo po darovanju. To je kot odvisnost. Enostavno moram darovati kri, in to vedno počnem na Transfuzijskem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota,« razlaga Marijan, ki obžaluje, da se mu izteka ta kariera, saj bo glede na starost lahko daroval le do konca koledarskega leta 2024, torej največ tri- ali štirikrat.

»Če mi bo zdravje dopuščalo. Mnogi so mi pogosto govorili, da lovim rekorde. To ne drži. Vesel sem, če lahko tako nekomu pomagam. Mislim, da bi se morali vsi, ki so sposobni, odločiti za darovanje krvi. Daroval sem 60 litrov, a kot mi je enkrat pojasnila zdravnica, je toliko porabijo za tri ali štiri ljudi, če se zgodi večja nesreča. Krvodajalci so res pomembni,« pravi Marijan, ki je navdušil tudi sinova Damjana in Davorja, upa, da bo še vnuke Bastjana, Aljošo in Liama. »Ko sta sinova postala polnoletna, sta se odločila za to, na to sem res ponosen. Žene pa mi ni uspelo prepričati,« se nasmeji.

Nikoli ni tekmoval za rekord in nikoli ni pomislil, da bi kri prodal.

Odvzem kot zabava

»Lepo se je spominjati organiziranih akcij, ko smo se s prijatelji iz domače in sosednjih vasi vsako leto okrog štefanovega odpravili z avtobusom na odvzem. To so bile prave zabave. Zjutraj, okrog šestih, smo se odpeljali do bolnišnice, vrnili smo se okrog poldneva, potem pa smo se ustavili v domači gostilni in včasih tam ždeli do poznega popoldneva.«

Ponosen je tudi na svojo 30-letno nogometno kariero; vseskozi je bil vratar, branil je barve več pomurskih klubov, deset let je stal v vratih pri klubu malega nogometa iz rojstne vasi. Večkrat se je lažje poškodoval, med resnejše poškodbe pa prišteva zlomljeno nogo, zaradi česar je moral za eno leto prestaviti služenje vojaškega roka.

Trdi, da je darovanje krvi ena najplemenitejših oblik pomoči človeku. V Sloveniji vsakih pet minut nekdo potrebuje kri, kar pomeni, da pri nas v povprečju potrebujemo od 300 do 350 krvodajalcev na dan. Slovenija se sicer s številom krvodajalcev uvršča v evropsko povprečje, med krvodajalci je 34 odstotkov žensk, 66 pa moških. Sogovornik poudari, da nikoli ni in ne bi prodajal krvi, je pa ob nenehnem negodovanju odgovornih glede pomanjkanja življenjske tekočine prepričan, da bi morala biti krvodajalcem namenjena kakšna spodbuda.