Marjana so na darovanje krvi spomnili mravljinci (FOTO)

»Krvodajalci so neopazni heroji, ki rešujejo življenja,« so zapisali na Enoti za transfuzijsko dejavnost Murska Sobota, ki deluje v sklopu Centra za transfuzijsko medicino UKC Maribor, in sporočili, da je Marjan Vuzem na začetku tega tedna že 140. daroval kri. »To je bil tudi njegov zadnji odvzem. Iskrena zahvala!« so še pripisali.

Marjan iz Murske Sobote bo dopolnil 65 let, zaradi česar ne more več darovati krvi. Na transfuzijsko dejavnost sta ga tokrat pospremila žena in predstavnik OZ Rdečega križa Slovenije. Skupno je daroval približno 63 litrov krvi in tako rešil 420 življenj. »Življenje se mi s tem ni spremenilo, sem pa izjemno ponosen nase. Nisem lovil lovorik, vesel sem, da sem lahko komu pomagal,« je povedal vedno skromni Marjan, ki se je spomnil, kako je bilo ob prvem darovanju, ko je davnega 1979. pomagal vojaškemu tovarišu, ki se je ponesrečil med nogometom. Tako je v JLA uradno postal krvodajalec.

Marjan, rojen v Lucovi na Goričkem, se je s krvodajalstvom prvič srečal v Dugem selu pri Zagrebu, ko so pomagali vojaškemu tovarišu, ki je v nesreči izgubil veliko krvi. Verjetno takrat niti pomislil ni, kolikokrat bo v naslednjih letih sedel na krvodajalski stol in pomagal še drugim. Sicer pa je po dobrih 40 letih terenskega dela pri mariborski Hidromontaži in pozneje v nekaterih zasebnih podjetjih že nekaj časa v zaslužnem pokoju. Ponesrečenemu tovarišu je pred desetletji, se spominja s cmokom v grlu, daroval kri, a je dva tedna pozneje zaradi poškodb umrl. Nesreča se je zgodila neko nedeljo popoldne, ko so bili mladi vojaki prosti in so igrali nogomet. Med njimi seveda tudi veliki ljubitelj tega športa, Marjan. »Dejansko jaz nisem smel nikoli manjkati, kjer je bila nogometna žoga. Na tej tekmi je bil tudi tovariš iz Banjaluke, ki ni bil ravno športen tip. Zato smo ga poslali v gol, a ker mu je bilo med vratnicama dolgčas, se je obesil na prečko gola, ta se je v tistem trenutku zazibal, kolega pa je padel in z glavo udaril ob asfalt. Pri udarcu mu je počila lobanja,« se spominja tragičnega dogodka.

Vsi, ki so bili na igrišču, so odhiteli s poškodovanim prijateljem v bolnišnico v Zagrebu. »Vsi smo darovali kri za njegovo operacijo. Žal ni pomagalo in dva tedna pozneje je umrl, kar nas je vse zares pretreslo,« pretresljivo izkušnjo opisuje sogovornik, ki je tri mesece po nesreči znova daroval kri. Med služenjem vojaškega roka so mu jo tako odvzeli štirikrat. Vsakič si je prislužil dva prosta dneva in ju je lepo izkoristil za podaljšane konce tedna. Po prihodu iz vojske in zaposlitvi ni opustil krvodajalstva: »Po treh mesecih sem spet čutil potrebo po darovanju. To je tako, kot če si strasten kadilec in te cigarete zasvojijo. Tako zelo ti to manjka. Od takrat enostavno moram darovati kri, in to vedno počnem na transfuzijskem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota,« pojasnjuje Marjan in obžaluje, da se mu je iztekla krvodajalska kariera, pri tem pa opozori: »Mnogi so mi pogosto govorili, da lovim rekorde. Pa to ne drži. Vesel sem, če lahko komu pomagam. Mislim, da bi se morali vsi, ki so za to sposobni, odločiti za darovanje krvi. Jaz sem daroval dobrih 60 litrov, a kot mi je enkrat pojasnila zdravnica, tolikšno količino krvi porabijo za tri ali štiri osebe, če se zgodi večja nesreča. Krvodajalci so torej res pomembni,« pravi Marjan, ki je za krvodajalstvo navdušil tudi sinova Damjana in Davorja, upa, da bodo sledili tudi vnuki Bastjan, Aljoša in Liam.

Slovenija samozadostna

»Tudi sinova sta se za to odločila ob polnoletnosti, na kar sem zelo ponosen. Žene pa mi ni uspelo navdušiti,« pravi Marjan med smehom in dodaja: »Lepo se je spominjati tudi organiziranih krvodajalskih akcij v preteklosti, ko smo se s prijatelji iz domače in iz sosednjih vasi vsako leto okrog štefanovega odpravili z avtobusom na odvzem. To so bile prave zabave. Zjutraj okrog šestih smo se odpeljali do bolnišnice, vrnili smo se šele okrog poldneva, potem pa smo se ustavili v domači gostilni in včasih tam preždeli tudi do poznega popoldneva. Včasih smo bili ljudje bolj povezani. Ničesar nisi naredil pri hiši, ne da bi ti prišli pomagat sosedje. Tudi sam rad priskočim na pomoč ljudem v stiski. Od tod verjetno tudi odločitev za krvodajalstvo, čeprav je k temu odločilno pripomogel nogomet, v katerem sem bil dejaven trideset let.« Ves čas je bil vratar, branil je barve več pomurskih klubov, deset let je stal v vratih tudi pri klubu malega nogometa iz rojstne vasi. Med brcanjem žoge se je večkrat poškodoval, enkrat si je celo zlomil nogo, zaradi česar je moral za leto dni prestaviti služenje vojaškega roka.

V Sloveniji v povprečju vsakih pet minut nekdo potrebuje kri, kar pomeni, da pri nas potrebujemo okoli 350 krvodajalcev na dan. Slovenija se s številom krvodajalcev uvršča v evropsko povprečje, kar nam zagotavlja, da smo na področju preskrbe s krvjo samozadostni. Med krvodajalci je 34 odstotkov žensk, 66 pa moških. Sogovornik poudarja, da sam ne bi nikoli prodajal krvi, a je obenem prepričan, da bi denarna stimulacija ali olajšava pri dohodnini oziroma zavarovanju pritegnila še katerega krvodajalca. »Da lahko kri darujem do te starosti, sem se pač moral sprijazniti, domnevam pa, da se bo težko odvaditi. Krvodajalstvo me je zasvojilo, vsakič, ko so minili trije meseci, sem začutil mravljince po telesu,« še sklene Marjan.