Marjanovih 40 odtenkov lesa: na začetku broške in nato afriške maske (FOTO)
V Muzeju občine Šenčur so slovesno odprli sedmo samostojno razstavo o ljubiteljskem oblikovanju lesa in kamna Marjana Smrekarja z naslovom 40 odtenkov lesa. Rodil se je leta 1958 v Ljubljani in se že v otroških letih seznanil z lesom v očetovi mizarski delavnici. Od tu verjetno navezanost na vonj po lesu, ki ga ni več izpustil in je poniknil v njegove gene.
Njegova strast do oblikovanja lesa se je pokazala že v šoli, ko je sošolcem v svinčnike vrezoval obraze, nadaljeval je z broškami, lesenimi urami in skulpturami, kot jih dela še danes.
Čar lesa
Na Gorenjsko se je preselil leta 1982 in si z ženo Jano ustvaril družino. Bili so drugačni časi, zato je imel čas, da je lahko rezljal različne motive, od brošk do stenskih in stoječih ur. Velik vpliv na njegovo delo in resnejši pristop pa je imel leta 1983 Peter Kukovica, ki ga je popeljal v svet afriških mask.
Izbral si je svojo mehko linijo in dodatno proučeval afro-azijsko likovno umetnost. Imel je srečo, da so njegovo delo opazili tudi v Šenčurju, tako se je prvič javno predstavil že leta 1986 pod okriljem razstave ročnih del v organizaciji Turističnega društva Šenčur.
Sodeloval je tudi z mlajšimi na delavnicah Društva prijateljev mladine, ki jih je organizirala Dragica Markun. Ta ga je povabila k sodelovanju z likovniki v Cerkljah, in tako se je začela nova zgodba, ko se je leta 2001 priključil Društvu likovnikov Cerklje kot rezbar in vztrajal celih 20 let. V prvih letih je tudi risal in se učil pri akademskem slikarju Zmagu Puharju skupaj s hčerko Anjo. Pozneje se je odločil, da je rezbarija njegova druga ljubezen, z veliko podporo družine. Spoznal je, da ima dovolj možnosti za likovno izražanje v lesu. Rezbarjenje je postalo njegov hobi in odklop za dušo, ventil po opravljenem delu v službi. Rezbarija ga lahko celega posrka in pozabi na dimenzijo časa. Zdaj je upokojenec.
Marjan Smrekar je redno sodeloval na razstavah Društva likovnikov Cerklje. Največ pa je pokazal na samostojnih razstavah: leta 2003 Maske in utrinki v galeriji Pungart, leta 2005 samostojna razstava Vonj po lesu v avli poslovne hiše Merkur Naklo, leta 2005 Vonj po lesu, Muzej občine Šenčur, leta 2007 Abstraktne skulpture v avli poslovne hiše Merkur Naklo, leta 2014 v Muzeju občine Šenčur Skulpture sožitja in leta 2014 v Mestni knjižnici Ljubljana Vonj po lesu.
Rad poudari, da časa ni več, ampak ga je treba pravilno porazdeliti, ker se vse dogaja bolj počasi. Pri delu pa mora upoštevati, da je manj moči v sklepih, zato je udarec kladiva na dleto vedno premišljen, da je rez čim boljši.
Uporablja različne vrste lesa: lipo, oreh, češnjo, kostanj, jablano, slivo, vrbo in še bi lahko naštevali. Tudi oblikovanje kamna mu ni neznanka. Najbolj pomemben pa je zanj les, ker ima svoj čar in svojo zgodovino v letnicah, ki se lahko izražajo v skulpturah in jim dajejo poseben dodaten likovni izraz.
Sedem uspešnic
Ideje najraje najprej skicira na papir in jih pozneje prenese na les, da je pri odvzemanju materiala vse pod kontrolo, ko išče prave linije. Vsak kos lesa, ki ga obdeluje, spremlja v času sušenja in ne odneha, dokler skulptura ni dovršena z izničenjem notranjih napetosti lesa, ki mu lahko s pokanjem pokvari ves vloženi trud.
Na začetku so prevladovale broške, potem ure in nato afriške maske.
Glede na strukturo in trdoto lesa običajno potrebuje več časa in trme, da preoblikuje in ukroti moč narave po svoji želji. Teži h gladki in bleščeči teksturi lesa z dinamično kompozicijo odstopanja vertikale, kar včasih dodatno dopolnjuje z uravnoteženimi posebnimi kamnitimi podstavki, ki postanejo sestaven in enakovreden del skulpture. Lesene skulpture tudi zelo rad kombinira s kovinskimi predmeti, ki tvorijo estetsko celoto.
V muzeju v Šenčurju je zaobjet Marjanov opus, ki je zaokrožen z zgodbo njegovega več kot 40-letnega ustvarjanja. Koncept razstave je zasnovan tako, da nam Marjan najprej pokaže začetek 80. let, kjer so prevladovale broške, potem ure in afriške maske. V vmesnem času pa skulpture, ptiči in spet skulpture. Vmes nas je vse skupaj presenetila še korona, in ker se je že v preteklosti spogledoval z deli Oskarja Kogoja, je naredil serijo več kot 100 unikatnih lesenih nožev ter nekaj uporabnih skulptur za pivce ter imetnike očal. Prav za zadnjo razstavo pa je izdelal rezbarijo Harmonija miru.
Razstava bo odprta do 1. maja, ob torkih in petkih od 17. do 19. ure, ob nedeljah pa od 10. do 12. ure.
S petimi fotografijami so predstavljene posamezne skulpture, ki jih je za razstavo oblikoval mojster fotografije Aleksander Čufar, prejemnik 1300 nagrad doma in v tujini. Za izjemen kulturni program je s sodelovanjem glasbene šole Piano forte iz Trboj poskrbela pianistka Eva Chemodanova iz Ukrajine. Zaradi grozot vojne v Ukrajini je prišla v Šenčur iz obleganega mesta Harkov. Razstavo je slovesno odprl podžupan občine Šenčur Aleš Perič Močnik, ki je avtorju izročil spominsko listino, program pa je domiselno povezovala Vesna Čulig.
