Marjetka čebelari tudi v službi

Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. To velja za čebelarko Marjetko Škafar iz Bodoncev na Goričkem. S tem po navadi mislimo na to, da so otroci podobni svojim staršem ali da prevzamejo njihove navade, značaj ali poklic. V družini Kočar pa čebelari že tretja generacija. Dedek Alojz je pred skoraj 100 leti postavil prvi čebelnjak in v njem čebelaril z 10 družinami.

Dotrajan čebelnjak je pred približno 40 leti zamenjal z novim. Pred njim je rad posedel s pipo in opazoval čebele. Najbolj vesel je bil roja, ko je s košem splezal na drevo in ga ogrebel. Bil je med prvimi člani Čebelarskega društva Grad in njihov dolgoletni predsednik. Ko je leta 1988 Alojz umrl, so z njim zamrle tudi njegove čebele. Sin Ludvik je bolj od daleč opazoval očeta pri delu s čebelami. A po očetovi smrti so čebele poklicale tudi njega. Začel je v očetovem čebelnjaku, se učil od kolegov in postal strasten ljubiteljski čebelar. Tudi on je postal predsednik Čebelarske družine Grad in jo uspešno vodil več let.

Zahrbtna bolezen je Ludviku vzela nekaj let življenja, ki bi še ga lahko namenil svojim čebelam. Njegovega sina Daniela čebelarstvo ni zanimalo, hčerka Marjetka pa se je bolj kot ne čebel bala. Vendar je izvedela za čebelarski tečaj na eko socialni kmetiji Kocljevina. Nekaj jo je vleklo, da bi ga obiskala. Tiha želja namreč je bila, da bi na Španovi kmetiji, kjer je zaposlena, nekoč morda imeli kakšno čebeljo družino. Tako se je skupaj s sodelavko in mladostnikom, ki ga je tematika prav tako zanimala, vpisala na tečaj.

Zasadila medoviti vrt

Na začetku bolj od daleč, pozneje pa vse bližje je kukala v panje, ko je potekal praktični del tečaja. V nekem trenutku se je zgodila ljubezen. »Tako smo pozimi leta 2020 obnovili očetov ali bolje rečeno dedkov čebelnjak, ga očistili in razkužili ter pripravili na prihod prve družine. Očetova dobra prijatelja sta mi podarila prve tri čebelje družine. V letošnjem letu sem čebelarila že z osmimi.

Postavila bo čebelnjak, v katerem bo mogoče prespati. FOTOgrafije: JOŽE ŽERDIN

Da je lokacija čebelnjaka edinstvena, pove dejstvo, da sem v letošnjem letu točila tako akacijev kot tudi kostanjev med. Sicer ne velikih količin, sem pa vseeno zelo zadovoljna, glede na porazno čebelarsko letino. Tudi v službi sem letos začela čebelariti s tremi družinami v nakladnih panjih,« pove sogovornica. Marjetka ima veliko načrtov za prihodnost. »Veliko je še tega, česar se je treba naučiti,« pravi. Redno se udeležuje izobraževanj. »Največ se pa seveda naučiš, ko panj odpreš.«

Postaviti želi nov čebelnjak, v katerem bo možno tudi prespati. V nastajanju pa je že medoviti raj za njene čebelice. Večino teh rastlin sadi, seje in goji sama. Nastaja vrt, ki ne bo prijazen samo do čebelic, ampak bo tudi vrt, kjer bo človek lahko sprostil svoje telo in duha. Marjetka je tudi predsednica Goričkega drüjštva za lepše vütro, v katerem povezujejo domače rokodelce, zeliščarje. Je članica Društva kmečkih žena Klas Bodonci ter sodeluje v zboru Turističnega društva Pečarovci.

V prostem času vrtnari, nabira zdravilna zelišča in pripravlja domače čaje ter druge pripravke. Rada tudi kuha in vlaga, njena posebna strast pa je peka kruha z drožmi.