Masten davek na nemško penzijo

ŠKOFLJICA – Danes 78-letni Muhamed Hasanagić s Pijave Gorice pri Škofljici je 30 let delal v Nemčiji kot varilec in ključavničar. »Krvavo sem si prislužil pokojnino,« pravi Muhamed, ki se je v dolgih letih tako dobro naučil nemško, da je bil zadnja leta šef delavcem na gradbiščih. »Imel sem po 30, tudi 40 delavcev, večino jugovičev, ne predstavljate si, kako težko in odgovorno je biti šef v Nemčiji, ko organiziraš delo, pišeš ure in mora vse štimati.«

Z ženo sta se po upokojitvi preselila v Slovenijo. »Opozarjali so me: Ne hodi. Žal ti bo. Pa sem vseeno šel, ne nazadnje sem tu preživel mladost. Si pa nisem mislil, da mi bodo trgali od pošteno prislužene penzije.«
Davkarji so povedali, da je vse zakonito. Da je njegova pokojnina nekaj čez tisoč evrov dovolj visoka, da mu lahko trgajo. Ker po naših zakonih na mesec zasluži preveč! On meni drugače: »Kdo bi si mislil, da bodo staremu in bolnemu upokojencu trgali od pokojnine, ki mi jo je omogočila druga država?« Še več. Polnih deset let je delal v nekdanji državi in zagotovo povrnil stroške šolanja, na kar se danes mnogi obešajo, češ, šolamo jih, nato pa odidejo v tujino.
 

Od Reke do Kidričevega

V Cazinu v Bosni rojeni Muhamed Hasanagić se vojne ne spomni kaj dosti. »Ne vem, v glavi imam nekaj slik vojakov, ki so hodili mimo. Neki premiki vojske skozi mesto, to je pa tudi vse.« Osnovno šolo je zaključil v rojstnem kraju, nato ga je pri šestnajstih leta 1957 odneslo v Slovenijo za kruhom.
»Tu sem dokončal šolo za varilca in ključavničarja, opravil izpite in začel delati.« To so bila petdeseta, oblast je profilirane delavce pošiljala naokoli po potrebi.

»Najprej sem delal po terenu. Nato sem šel v reško ladjedelnico 3. maj, kjer smo rezali in varili plošče, tam sem dobil azbestozo, ki jo čutim še danes.« Na Reki je delal dve leti, nato se je preselil v Kraljevico, pa v Sarajevo k vojakom za dve leti, od tam se je vrnil v Ljubljano, zatem je šel spet v Bakar v ladjedelnico. Nato so ga poslali na gradbišče elektrarne v Kostovac pri Beogradu, od tam se je spet vrnil v Slovenijo v Kidričevo.
»Tam smo švasali vagone. Nekaj smo zaslužili, a nekaj so tudi vzeli, ostalo nam je bolj malo.«

Tako je delal in krožil po državi vse do leta 1968, ko se je nekega dne vračal z dela: »Imel sem delovno, šihtno torbo in šel mimo zavoda za zaposlovanje, kjer je postavala skupina delavcev. Povedali so mi, da Nemčija potrebuje ljudi. Večina je bila navadnih delavcev. Neki možakar me je vprašal: 'Kaj si pa ti?' Povedal sem mu, da varim in režem, ravnam kovino. In mi je rekel: 'Ti pa kar z mano.'«
Pristal je v Augsburgu na delovišču, kjer so rezali cevi in cilindre. »Norma je bila strašna, nihče od nas je ni dosegel.« Po nekaj mesecih se je preselil v v drugo podjetje, nazadnje pristal v Frankfurtu, kjer je živel in delal do upokojitve.
 

Nimate nobenih olajšav

Ko je Hasanagić na dom prejel prvo položnico za plačilo 157 evrov davka, se je oglasil na davčni upravi in jih vprašal, zakaj bi moral kar koli plačati, če pa je pokojnino zaslužil v Nemčiji. »Pa ženske tam niso bile preveč prijazne in mi ponovile, kar je napisano na odločbi, ki sem jo prejel. Da bom moral v primeru neporočanja o dohodkih v tujini plačati kazen, morda tudi 5000 evrov.«

Hasanagić nam je potrdil, da mu od pokojnine trgajo, odkar je šla žena v pokoj. »Povedal sem jim, da nisva najbolj pri zdravju, da morava plačevati za terapije, pa so rekli, da to ne more biti olajšava.«
Po našem davčnem sistemu je tako po zakonu. Pri delavcih na začasnem delu v tujini gre za sporazum med Slovenijo in Nemčijo, kjer je določeno, da se davek plača v Sloveniji.

Hasanagićeva pokojnina je za slovenske razmere zelo solidna, a Muhameda boli to, da v Nemčiji ne bi plačal nobenega davka.
»Nazadnje sem slišal, da bodo to mejo celo dvignili, da do 1500 evrov pokojnine nemški upokojenci ne bodo plačali nobenega davka.«
Za konec nam je povedal zanimivo zgodbo, ki jo je doživel v Frankfurtu na Ljubljanski banki.
»Večkrat sem se tam oglasil in govoril slovensko z uslužbenkami. Ko sem jim nekega dne povedal, da se vračam domov, so obstale in me pogledale. 'Pa vi veste, kam greste?' Druga pa me je opozorila: 'Ne zapravite svojih nemških dokumentov.'«

Večkrat se je dobil s svojimi. »V Frankfurtu so bili jugoviči iz vseh republik. Nekega večera smo kartali in povedal sem, da se odpravljam domov v Slovenijo. Za mizo je sedel prijatelj, pristni Štajerec, in mi rekel: 'Pa kam greš ti? Slekli te bodo do gat. Verjemi, da se boš spomnil, kaj sem ti rekel, ko boš doma.' Vsak dan se spomnim njihovih besed.« In zakaj je prišel nazaj v Slovenijo?
»Z ženo bi lahko ostala tam, a na Pijavi Gorici sem zgradil hišo, pa sva se vrnila. Žal. Če bi bil malo mlajši, bi se vrnil.«

Nekateri davčni svetovalci k njegovi zgodbi pripominjajo, da je kljub obdavčitvi pokojnine Hasanagić tukaj na boljšem, češ da je Slovenija za življenje cenejša in plačilo davka dobi nazaj z nižjimi življenjskimi stroški. Pa ne bo čisto držalo. Prvič, hrana sploh ni cenejša, ampak pogosto celo dražja. Bencin pogosto dražji kot drugod, javni prevoz na Dunaju cenejši kot v Ljubljani in tako naprej ... Hkrati pa to ne more biti razlog za višjo obdavčitev. Ne nazadnje Muhamed Hasanagić in žena pustita svojo pokojnino v slovenskih trgovinah.