Matej sanjal o rock bendu, našel se je v lesu (FOTO)
Kot najstnik je 55-letni Matej Kosmač iz Bistrice pri Tržiču sanjal o glasbeni karieri, izšolal pa se je za strojnega tehnika. Glasbe sicer v zrelih letih ni čisto opustil in kot bas kitarist še vedno deluje v rock skupini The Bluzers, vendar se je njegovo življenje potem obrnilo drugače.
Kot sam pravi, se je v lesu našel bolj po sili: »Precej hitro sem si ustvaril družino, star sem bil komaj 21 let, in s tem je bilo konec sanj o glasbeni poti. Treba je bilo začeti razmišljati o bolj 'resnih' ciljih in tako sem našel svojo priložnost v lesu. S tem sta se namreč ukvarjala že moj stari ata in oče in tudi sam sem že od prvega razreda osnovne šole rad rezljal les. Nisem pa si mislil, da bi to postal moj poklic. K temu, da sem se potem zares odločil za les, je pripomogel moj oče. Spominjam se ga namreč, kako je vsak dan malo po drugi uri popoldne ves utrujen prišel iz tovarne, v kateri je delal. Takrat sem si rekel, da ne bom delal v fabriki.«
Matej je tretji po vrsti iz znane tržiške rokodelske družine Kosmač, tradicijo pa nadaljuje tudi njegov 33-letni sin Vid Kosmač. Ko vstopimo v njihov dom, ki je hkrati delavnica, uprava in skladišče, okoli nas zaveje nadvse prijeten in topel vonj po gozdu. Vsepovsod so izdelki iz lesa, od predmetov iz naše bogate etnološke dediščine, katerih imen sploh več ne vemo, do lično izrezljanega nakita, pohištva, okrasnih predmetov, glasbil, miselnih iger, kuhinjskih desk in pribora, domiselnih stojal za očala in telefonov ...
»Les ni le material, je element, ki v naravi tvori ravnotežje. Gozd je čudovito igrišče in drevesa so najboljša igrala. Prihajam iz Tržiča, ki je popolnoma obdan z gozdom. Kot otroci smo se v njem ves čas igrali. Še danes se rad umaknem vanj, tam se sprostim, umirim, napolnim z energijo in najdem navdih za ustvarjanje in oblikovanje lesa, pa naj gre za replike ali moderne oblike,« pravi Matej Kosmač.
Razstavljene v muzejih
Med predmeti kraljujejo primerki znamenite čevljarske svetilke, pripomočka, ki so ga tržiški šuštarji uporabljali, preden je prišla elektrika. Iz pozabe jo je iztrgal prav Matejev oče in mnogi ji zato rečejo kar Kosmačeva lučka. Po vsej verjetnosti nihče več ne bi vedel zanjo, če je ne bi Jernej Kosmač nekje konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja zagledal v muzeju in jo ponovno začel izdelovati.
»Ta čevljarska svetilka je pravzaprav eden naših najbolj vrhunskih in prepoznavnih izdelkov. Moj oče je potreboval zelo veliko časa, da jo je ponovno razvil in jo sploh znal izdelati, saj ni bilo na voljo nobenih podatkov in tehničnih napotkov. Svetilka je izjemno tehnološko delo, saj deluje po principu loma svetlobe. Voda v steklenih bučah postane leča, ki zbere svetlobo in jo nato usmeri v prostor,« pripoveduje.
Zdaj so številne Kosmačeve lučke kot darila našle pot po vsem svetu in so razstavljene v več muzejih, tudi v Los Angelesu. Kot protokolarna darila so jih prejeli tudi nekateri politiki, na primer nemški državnik Hans Dietrich Genscher, nedavno, ob našem zadnjem kulturnem prazniku, pa jo je uporabil tudi Vlado Kreslin na svojem koncertu, ki ga je prenašal po spletu. S Kosmačevimi lučkami je prav lepo osvetlil kavarno, v kateri je imel koncert.
Izumili so jo pastirji
Zelo zanimiva je tudi pastirska sončna ura z Velike planine. »To je poleg panjskih končnic edini izdelek naše starodavne etnološke dediščine, ki ga ne poznajo nikjer drugje. V osnovi gre za zelo preprosto stvar, uro nosiš s sabo, se obrneš proti soncu in nato senca paličice pade na ploščico. To je pravzaprav edina žepna sončna ura na svetu, zanimivo pa je, da so jo razvili pastirji sami, z opazovanjem in eksperimentiranjem. Izrezljali so si polkrožno deščico in vanjo vtaknili palčko, nato so ob 12. uri, ko je senca najkrajša, stali na določenem mestu in po položaju sonca izrisali številčnico,« nam razloži zgodbo pastirjev z Velike planine, ki so takšne ure uporabljali do druge svetovne vojne.
Kot nam še pove Matej Kosmač, so najprej v družini začeli oblikovati predmete slovenske kulturne dediščine, odkar pa se z Vidom s tem ukvarjata poklicno, so dejavnost razširiti tudi na izdelke, ki so jih lahko bolje tržili in prodajali. Tako lahko v njihovi spletni trgovini, pa tudi v trgovinici Leseno.org v starem delu Radovljice najdemo vse mogoče lično ročno izrezljane predmete, poleg prej naštetih tudi lesene metuljčke, žličnike (košarice za jedilni pribor), gumbe, okvirje za ogledala, posamezne kose pohištva, obeske za ključe ...
Jernej, Matej in Vid Kosmač so si delo razdelili tako, da najstarejši rokodelec pri hiši največkrat izdeluje miselne igre, med njimi igro za računanje s čepki, pa starodavno pastirsko igro volk in ovce, naš sogovornik je zadolžen za nakit in okrasne predmete, najmlajši pa se je med drugimi specializiral za kuhinjske deske.
Les je lesen in je res povsod okrog nas, če ga le opazimo. Les nam zapoje, nas ščiti, daje senco, nas hrani, ogreje. V prostoru nam pričara toplino, sproščenost in nam ustvari dom.
«Seveda nas vsi sprašujejo, koliko časa porabimo za posamezne izdelke. A jaz vedno povem, da pri tem delu ne gre za ure in minute, ampak bolj za občutek. Ne glede na to, koliko časa porabiš za neki predmet, je po koncu pomemben tisti dobri občutek, ko si nekaj ustvaril. In potem potuješ od enega naročila do drugega, se vmes še kaj novega naučiš, in to je čar našega poklica,« je še dejal Matej Kosmač.
