Mateju Sternenu pozirali vsi bogati meščani (FOTO)
V Narodni galeriji je od 1. decembra do 9. aprila prihodnje leto na ogled razstava del slikarja Mateja Sternena. »Po skoraj pol stoletja od zadnje monografske predstavitve verjetno najbolj plodovitega izmed četverice slovenskih impresionistov z razstavo zbiramo nova spoznanja o Sternenovem delu, opozarjamo na nerešena vprašanja njegovega opusa ter z množico umetnin in podatkov na enem mestu prispevamo drugačne interpretacije umetnikovega ustvarjanja. Evidenca njegovih del je namreč s to novo monumentalno predstavitvijo bogatejša za skoraj sto naslovov,« so povedali v Narodni galeriji.
Zaradi obsežnosti projekta je razstava postavljena tridelno, na treh različnih lokacijah v kompleksu Narodne galerije. V Razstavišču na ogled postavljajo 74 slik, v Galeriji predstavljajo risbe in grafike – skupaj 146 del –, tretji del razstave pa je posvečen njegovemu restavratorskemu opusu. Vsak mesec bodo v sklopu Odstiranj predstavili novo temo s predavanjem.
Kritiki mu niso bili naklonjeni
Sternen se je rodil leta 1870 na Verdu, umrl pa 28. junija 1949 v Ljubljani. Njegovo prvo resno srečanje z umetnostjo je povezano s slikarjem Jožefom Petkovškom (1861–1898), ki se je leta 1886 vrnil iz Pariza. V osrednji slovenski galeriji pravijo, da je pri njem prerisoval iz katalogov Pariškega salona osemdesetih let: »Med slovenskimi impresionisti je edini končal akademijo, in to na Dunaju. Slikar, risar, grafik, restavrator in pedagog je živel tudi v Münchnu in hodil v Ažbetovo slikarsko šolo. Med slovenskimi impresionisti predstavlja svojevrsten paradoks: od štirih slikarjev je umrl zadnji, od leta 1918 je bil izbrani restavrator fonda Narodne galerije, v njegovem ateljeju so pozirali številni znani Slovenke in Slovenci, a vendar sta njegova biografija in periodizacija del izjemno pomanjkljivi.«
Kritika mu je bila vse od začetka najmanj naklonjena. Na začetku 20. stoletja se je začel preživljati z restavratorstvom, ki je postalo njegov osnovni vir preživetja. Groharjeva boemska izbira, da za svoje slikarstvo žrtvuje vse navkljub revščini, zanj ni bila sprejemljiva. Leta 1902 je spoznal bodočo ženo Rozo Klein, ki je prišla študirat k Ažbetu v München.
Po vrnitvi na Kranjsko leta 1907 se je pridružil prizadevanjem slovenskih slikarjev, da bi organizirali umetniško življenje tudi v Ljubljani, in pristopil k Jakopičevemu umetniškemu klubu Sava. Pozneje sta se s slednjim razšla, saj se je Sternen začel intenzivno ukvarjati z restavratorstvom in grafiko. Za nekaj časa se je z družino preselil v Devin, kjer je nastala serija krajin, sicer njegovega ne prav pogostega žanra. Najpomembnejša slikarska dela iz obdobja pred prvo svetovno vojno so ambiciozni akti, katerih glavnina je nastala v Münchnu leta 1914 in nato v Ljubljani.
Leta 1920 je prevzel nove restavratorske naloge in začel poučevati predmet prostoročno risanje na novoustanovljeni ljubljanski univerzi. Do leta 1927 je ustvaril več velikih salonskih slik, v katerih se odraža tiho tekmovanje z Jakopičem.
Prelomnico na njegovi ustvarjalni poti predstavlja izvedba stropnih poslikav v ljubljanski frančiškanski cerkvi, kjer je njegova poslikava v baročni maniri nadomestila freske Matevža Langusa, ki jih ni bilo mogoče rešiti. Umetnikova javna podoba se je dvignila, postal je portretist višjega meščanskega sloja. Sternen je postal prestižna znamka, za katero so tekmovali ljubljanski premožneži. Umetnik je našel svoje občinstvo in ga je uspešno zalagal s portreti in akti, poudarjeno čutnimi podobami, približanimi modnim tendencam časa.
74 slik je na ogled.
Vodilni restavrator
V drugem delu razstave v Narodni galeriji predstavljajo njegovo risbo in grafiko. Prav z odnosom do risbe je vzdrževal svojo drugačnost in identiteto. Risba mu je pomenila najprej študijski pripomoček, pozneje pa vse bolj vzdrževanje rutine, potrebne tudi pri izvedbi slik. Velik del ohranjenih risb je tako zbran v skicirkah, v katere pa je risala tudi njegova žena Roza Klein Sternen. Prav tako je v njegovem ateljeju ostalo veliko študentskih izdelkov. Sternen je namreč poučeval risanje na šoli za arhitekturo in na srednji obrtni šoli.
Grafika je bila zanj eksperimentalno področje. Po začetku prve svetovne vojne je sodeloval s Sašo Šantlom in Hinkom Smrekarjem. Napravil je nekaj sijajnih monotipij, med katerimi izstopajo lastne podobe, ki so veliko boljše od slikanih avtoportretov.
»Izpostaviti moramo tudi vlogo Sternena kot restavratorja,« še dodajajo v Narodni galeriji. »Bil je pionir in vodilni slovenski restavrator prve polovice 20. stoletja. Kot prvi restavrator slik za Narodno galerijo se je posvetil restavriranju galerijske stalne zbirke.«
Od mnogih restavratorskih posegov strokovnjaki izpostavljajo restavriranje Celjskega stropa (ok. 1600), po naključju odkritega ob prenovi Stare grofije leta 1926. Gre za enega redkih monumentalnih spomenikov, na katerem so se ohranili Sternenovi konservatorsko-restavratorski posegi, ki še danes služijo svojemu namenu. Umetnik sam je sicer rad poudaril, da je »restavriral za kruh, ostalo pa delal kot umetnost«.
