Mati slovenskih kuharic praznuje 150-letnico

LJUBLJANA – Slovenska kuharica, že dobro stoletje povezana z imenom šolske sestre Felicite Terezije Kalinšek, ki je leta 1912 preuredila in nekoliko skrčila prvo izvirno v slovenščini napisano in v samozaložbi izdano kuharsko knjigo takrat že pokojne Korošice Magdalene Pleiweis, je legenda, ki ji čas ne more do živega.

Da Slovenska kuharica – če upoštevamo prvo izdajo s 308 stranmi iz leta 1868, ki je dala naslov tudi naslednicam – ni končala v ropotarnici zgodovine, so poskrbele redovniške sodelavke in duhovne dedinje vrle učiteljice gospodinjskih veščin, ki so vsebino knjige dopolnjevale, posodabljale in po potrebi prirejale. Nobena izdaja ni obležala; ko je prej ali slej pošla, je bila v mislih avtoric in izdajateljev že nova. Pregledan ponatis in nekako na vsako generacijo ena, ki je bila z oblikovnimi in vsebinskimi spremembami korak naprej.
 

Četrt milijona!

Slovensko kuharico lahko po številu natisnjenih izvodov postavimo ob bok prvi vseslovenski uspešnici, dvajset let starejšim Poezijam Franceta Prešerna. Ne da bi ju enačili po pomenu, vendar je bila tudi kuharica s poučnostjo in odpiranjem v svet ter z inovativnostjo na področju jezika, z zamenjevanjem tujk s slovenskimi izrazi pomemben kulturni projekt. Koliko enih in drugih je našlo pot na knjižne police, ni mogoče z gotovostjo reči, saj pred nekaj desetletji ni bilo zakona, ki bi zahteval beleženje števila izvodov posameznih izdaj z dotisi in ponatisi. Ocene za obe se gibajo okrog četrt milijona!

Kuharice, seveda še zdaleč ne vse počez, so zrcalo stopnje kulturnega razvoja, šeg in navad v svojem času ter hkrati pobudnice napredka. Z vključevanjem novih tehnologij, gospodinjskih pripomočkov in živil iz drugih okolij ter z upoštevanjem načel uravnoteženega, vse hitrejšemu življenjskemu tempu prilagojenega prehranjevanja. Posodobitve je narekovalo spreminjanje pogledov na vprašanje, kaj iz izročila prejšnjih stoletij je še dobro in pravilno tudi v našem času.
 

Barvne ilustracije

Slovenske kuharice se je je že pred desetletji oprijel vzdevek kalinškova. Čeprav je bilo v njej vedno manj izvirne vsebine ter obenem več dopolnil in dodatkov, se je uveljavila kot izvirna blagovna znamka, ki bi ji težko našli par. Druga izdaja v redakciji Kalinškove – sedma po skupnem štetju – je leta 1923 obsegala že 680 strani in je kot prva prinesla številne, tudi barvne ilustracije. Nato si je po vrsti vsebinskih in jezikovnih posegov ter s temeljito osvežitvijo 18. izdaje leta 1980 z novimi poglavji še bolj utrdila prvenstvo in postala težko dosegljivo merilo za vse tekmice.


Če že, si je v zelje hodila sama – s serijo tematsko zaokroženih izborov, kot so Jedi na žlico, Meso in žar, Ribe in vodni sadeži, Sladke pregrehe, Slovenska praznična miza itn. Zanimivo priredbo je prispeval tudi pred dnevi preminuli etnolog Boris Kuhar: kakšno tretjino izbranih receptov je za Sodobno slovensko kuharico priredil tako, da jih je zlasti z nadomeščanjem visokokaloričnih sestavin z lažjimi še bolj približal danes veljavnim priporočilom za zdravo prehranjevanje.
 

Iz rok v roke, iz roda v rod

Že prej sta v zapuščino Felicite Kalinšek temeljito posegli sestri Izabela Gosak in Vendelina Ilc. Prva se je spopadla s prirejanjem knjige po drugi svetovni vojni, ko je njen meščanski pridih tako zmotil politično elito, da je zahtevala manj prefinjenemu okusu in več vsakodnevnim potrebam zaposlene žene primernih vsebin. Z 10. predelano izdajo je nelahko delo opravila brez večje škode za žlahtno dediščino, s 14. izdajo leta 1963 pa jo je vrnila na prejšnja pota. Sestra Vendelina je nato od 18. izdaje Felicitino kuharico tako preuredila in dopolnila z novimi poglavji in recepti, da se je s sodelovanjem urednice Žive Vidmar leta 1999 s 24. izdajo s kar 3000 recepti na 828 straneh prelevila v Veliko slovensko kuharico.

Pa tudi pri tem ni ostalo. Letošnja častitljiva 150-letnica je bila priložnost za nov rekord: s. Bernarda Gostečnik, ki se je kalila že ob s. Vendelini, je pripravila izdajo, ki obsega kar 1006 strani! Kar pomeni, ob skoraj dvakrat večjem formatu od matere iz leta 1868, za približno petkrat povečan obseg!


Obogatitev pa ni šla le na račun še številnejših receptov – med dobrimi 3000 posodobljenimi je več kot 300 novih –, temveč se najbolj kaže v večji preglednosti in doslednosti predstavitev postopkov za pripravo posameznih jedi. S. Bernardo, ki že vrsto let vodi priljubljene tečaje peke in kuhanja v Repnjah, je, kot se spominja, za svojo naslednico izbrala sama s. Vendelina, češ: »Ti boš zmogla«.

In je zmogla. S prenovo legendarne knjige je opravila izjemno delo. Poleg preglednic ter posodobitev in poenotenja utežnih in volumenskih mer je dodala še druge novosti. Na primer sodobnejše predjedi, kot so namazi ali zavitki, različice kruha in drugih izdelkov iz slovenskih vrst moke, več je jedi iz teletine, svinjine, več ribjih in vegetarijanskih dobrot ter jedi s fileji purana, piščanca ali lososa.


»Ob prenavljanju sem se tudi sama ves čas učila,« je na eni od predstavitev priznala avtorica. »Ko je šlo za meso, sem bila pri lovcih in mesarjih, ki so poudarjali, da je za vsako meso dobro, da je uležano. Enako velja za testo. Veliko sem se naučila tudi o porabi ostankov, ki vse prepogosto končajo med odpadki. Če mi na primer opoldne ostane nekaj krompirjevega pireja, ga takoj ohladim in zvečer naredim kremno juho ali cmoke. Vsi ljudje vse vedo, sem spoznala. Le poslušati in učiti se je treba …«