Matic bi lahko umrl, zdaj gre na študij v ZDA

Lani je Matic Nastran opravil maturo na jeseniški gimnaziji. Pred tem ga osem mesecev ni bilo v šolskih klopeh. Celoten zadnji letnik je večinoma opravil na daljavo, saj je bil v Trnavi na Slovaškem. Tam je igral za mladinsko moštvo Trnava Gladiators v prvi ligi. Mladi mož se je vrnil na Gorenjsko, ob treningih na domačem dvorišču, kjer je na plastični ploskvi kot mulec prvič streljal na gol, že počasi pripravlja kovčke. Čaka ga nova pot, ki bo povezana tako s športom kot izobrazbo. A teh napornih trnovih poti je fant že vajen.

Ponoči sploh ni dihal

Pred tremi leti je bilo, februarja, ko ga je mučil prehlad. Njegove nosne poti so kljub koncu bolezni ostale neprehodne. Sprva sicer še nedolžno stanje se je kljub različnim načinom zdravljenja stopnjevalo. Matic sprva ni mogel dihati skozi eno nosnico, pozneje niti skozi drugo. Specialisti niso odkrili vzroka. Z dekletom, severnoirsko hokejistko Aisling Rafter, ki igra za škotsko moštvo Caledonia Steel Queens v britanski ligi, sta se poleti odpravila na dopust. Aisling je pretresena spoznala, da Matic v posameznih časovnih intervalih ponoči sploh ne diha.

Takoj so sledili novi pregledi in v glavi so odkrili tumor, ki se je bolj in bolj razraščal in grozil, da bo nekega dne postal usoden. Operacija je bila opravljena v dveh delih, kirurgi so postopoma zamašili žile, ki napajajo tumor, nato pa so ga s posegom skozi nosno in ustno votlino odstranili. Okrevanje je bilo dolgotrajno, izpustil je priprave na novo sezono. Hokejist, ki je na hrbtu nosil prav nesrečno številko 13, je občepel v zadnjem napadu kot rezerva, ko se je vrnil v jeseniško moštvo po več mesecih.

Opravljal je tedne težaškega treninga, nato pa se mu je odprla pot, ki ga je vodila z Gorenjskega na Slovaško. Trnava Gladiators je bil njegov novi klub, sledila je selitev v moštvo SHK 37 Piešťany. Postal je najboljši strelec moštva ob Mareku Scheuerju in Filipu Stefaniku, s tem da je imel edini pozitivno razmerje med danimi in prejetimi zadetki. Pred časom je svojim soigralcem pomahal v slovo.

Študiral bo športni menedžment

»Davenport University v Grand Rapidsu v zvezni državi Michigan ima v okviru dejavnosti tudi hokejsko moštvo Panthers, ki ga vodi Phil Sweeney. Zdaj sem v fazi vpisa na univerzo na smer športnega menedžmenta,« pove Matic. Sprva je nameraval vpisati smer psihologija, vendar univerza tega nima v naboru izobraževanja. »Kot sem videl, me čaka pet let na univerzi do diplome. Lahko bi se pošalil in dejal, da bi študiral še kakšno leto ali dve, saj so študentska leta menda najlepša. Toda v ZDA je kljub temu, da bom igral za univerzitetno hokejsko moštvo, izobraževanje drago. En letnik tako stane 32.000 dolarjev, kar je boljši avto srednjega razreda. Nekaj bom dobil iz fonda štipendije, glede na moje dosedanje ocene bom na začetku prejemal le manjši del, ki je potreben za plačilo letnika, pozneje pa se to lahko spremeni, sploh na podlagi ocen,« pove 20-letnik, ki je v Sloveniji igral za HD Jesenice mladi, pred tem pa za HDD Bled. Po potrebi je levo ali desno krilo, čeprav se je poizkusil tudi na mestu branilca.

Lepo je, ko mami kaj skuha

Da bo sam prispeval za šolanje, je že dogovorjen z direktorjem športnega oddelka na tej univerzi, saj bo Matic tako poleg študija in hokeja, ki je povezan s treningi in tekmami ter potovanji, še delal. »Na teden bom delal po dvajset ur ali več. Ne bojim se dodatnih delovnih obveznosti, saj bom sam sebi pokrival del stroškov, preostalo pa bo treba še zbrati. Trdno sem odločen, da bo na prvem mestu študij, želim si nove izobrazbe, ki je povezana z mojim športnim življenjskim slogom, tako živim od malega, od tistega dne, ko mi je oče na dvorišču postavil malo plastično hokejsko igrišče za trening.«

Povprašamo o domotožju. »Hja … Doma je fino, ko mami kaj skuha, vendar sem se v dveh letih na Slovaškem dobro navadil skrbeti sam zase, predvsem pa samodiscipline.« Prikimamo, saj mladenič brez prepotrebne samozavesti, predvsem pa predanosti delu in izobraževanju, ne bi opravil gimnazijske mature kljub temu, da ni sedel v šolskih klopeh, ali pa se po hudi izkušnji s tumorjem in operacijami ne bi vrnil v enega najnapornejših kolektivnih športov. Toda Matic Nastran ve, da ne gre pričakovati samo lepih trenutkov v življenju: »Do osebnih dosežkov in zmag ne vodi nujno najlažja pot, in če si vajen trdih preizkušenj, se novih ne bojiš, ampak veseliš.«