Matjaž Rešek si obuje čevlje, nato še klobuk (FOTO)

Izdelovalce klobukov pri nas verjetno lahko preštejemo na prste obeh rok. Med njimi je Škofjeločan Matjaž Rešek, ki se s tem pokrivalom druži že skoraj dve desetletji, pred dobrega pol leta pa se je odločil, da klobučarstvo postane tudi njegov poklic. V domačem mestu je odprl delavnico, kjer izdeluje klobuke vseh vrst. »Pred 17 leti sem začel delati v škofjeloški tovarni klobukov Šešir. Tam so iskali vodjo investicije in vzdrževanja, pa sem se prijavil na delovno mesto. Delo mi je omogočalo, da sem v vseh teh letih dobro spoznal vse podrobnosti izdelovanja,« začne pripovedovati Rešek.

Med delom v Šeširju je pridobival znanje tudi v tujini: »Bil sem v petih, šestih večjih evropskih tovarnah klobukov, spoznal pa sem tudi, kako poteka delo v New Yorku, kjer sem se učil izdelovanja judovskih klobukov. V Šeširju smo za te, posebne in zahtevno izdelane klobuke, delali polizdelke, zato smo želeli za evropski trg izdelovati tudi končne izdelke. Žal pa se to ni zgodilo, kajti Šešir je šel v stečaj.«

To se je zgodilo konec leta 2016, in takrat se je naš sogovornik zaposlil pri stečajnem upravitelju. Sprva so zapuščino tovarne, v kateri je bilo v najboljših letih zaposlenih okoli 400 delavcev, želeli prodati kot celoto. Nekaj zanimanja je bilo, končnega kupca pa ne, zato so se odločili, da stroje, izdelke, polizdelke in vse, kar je ostalo od Šeširja, začnejo prodajati po delih.

Zapuščina Šeširja se je redčila in razkropila na različne konce. In ko so ostanki tovarne, ki je izdelovala klobu(č)ke tudi za slovensko vojsko, policijo, za naše čebelarje, lovce in še koga, takole odtekali po svetu, se je Rešek domisli, da bi del klobučarske tradicije lahko ohranili v mestu ob sotočju obeh Sor. Kupil je nekaj strojev, ki so nujni za izdelovanje klobukov, izbral določene klobučarske modele ter si zagotovil zalogo materiala.
Tako je maja letos zaključil službo pri stečajnem upravitelju Šeširja, še isti mesec pa se je podal na samostojno podjetniško pot. Najel je prostore v upravni stavbi nekdanjega Tehnika (še enega škofjeloškega podjetja, ki se je potopilo v zadnjem obdobju). Tu si je uredil skladišče in delavnico ter začel izdelovati klobuke vseh barv, vrst in velikosti.

Tudi Rešek je eden tistih, ki jim je načrte krepko prekrižala trenutna zdravstvena situacija – v delavnici namreč ne more sprejemati kupcev, zato že nekaj tednov pospešeno izdeluje različne modele in si postopoma pripravlja bazo potencialnih strank.

Vas zanima, kdo danes sploh še nosi klobuk? »Lahko jih vidimo v gledališčih ali pa so del svečanih uniform. S klobuki plešejo country in še kaj bi se našlo,« našteje Matjaž Rešek. Kaj pa na ulici? »Opažam, da mladi sicer ne nosijo klobukov, če pa že jih, sežejo po takšnih z ožjimi krajci.« Pa ga nosi tudi sam? »Seveda,« pravi sogovornik in s police potegne eleganten črn klobuk, ki je nastal v tujini. »Če sem športno oblečen, ga seveda ne nosim, si ga pa nataknem že, če imam na sebi jakno, kavbojke in čevlje.«

In, da – nekateri klobuki, ki so nastali v njegovi delavnici, so klasični, črni. Drugi so elegantni, tretji namenjeni zvedavim otroškim glavam, četrti pisani, peti okrašeni z ruticami, na enem od njih se bohoti celo ročno izdelana čipka ... Kje črpa navdih za vse te raznolike in razgibane modele?


»Pri klasičnih, torej standardnih klobukih, kot je cilinder, je pomembna tehnika, torej to, da obvladaš vse postopke izdelave. Pri modnih sta zraven tudi ustvarjalna žilica in ideja. To včasih dobim na televiziji, ko v kakem filmu vidim klobuk, večinoma pa modni klobuk nastane tako, da izberem model oziroma polizdelek in pogledam, kaj vse imam na zalogi od trakov in drugega okrasja,« še pove Rešek.