Maturantke se spominjajo: včasih so se iz šole vozili s tovornjakom (FOTO)

Prvi povojni maturantje celjskega učiteljišča se srečujejo vsako leto. Pred 11 leti, ob 60-letnici, so izdali zbornik, ki na več kot 400 straneh predstavlja njihove življenjske zgodbe. Letos se je samo še sedem sošolk zbralo v hotelu Evropa v Celju, prišle so Minka Salobir Hergouth, Milena Veršnik Zidar, Vida Vezočnik Bukovec, Jožica Bucej Kovač, Ana Jernejc Skok, Božena Šalamon Tušar in Mira Lorenčak Žerjav. Od 90 maturantov jih danes živi še okrog 20.

Zbrane so se z veseljem spominjale časov, ko so skupaj gulile šolske klopi. »Po prejemu učiteljskih diplom in dekretov za službovanje v odročnih krajih Slovenije, kjer so bile potrebe največje, smo začele kariero. Največkrat so bile to hribovske vasi brez prometnih povezav. To so bili težki povojni časi, ko je primanjkovalo vseh potrebnih stvari za življenje in delo. Toda bili smo mladi entuziasti, tako da pravih težav nismo toliko občutili,« je povedala Ana Jernejc, poročena Skok, iz Prebolda, tudi učiteljica spodaj podpisanega avtorja na takratni OŠ Slavka Šlandra Prebold v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Udeleženke letošnjega srečanja v Hotelu Evropa v Celju, Ana Jernejc Skok tretja z desne FOTO: Darko Naraglav

Imaš kaj za jest'?

Luč sveta je ugledala na začetku 1934. v veselje staršem Mici in Jakobu Jernejcu iz Kaplje vasi v takratnem Sv. Pavlu pri Preboldu (1952. preimenovan v Prebold). V osnovno šolo je vstopila leta 1940. Prišla je vojna in z njo tudi okupacija ter nemški učitelji. »To nam je na začetku povzročalo hude težave, saj so govorili samo nemško, mi pa še knjižne slovenščine nismo dobro znali. Bili smo primorani v to in ob koncu okupacije sem dobro govorila in pisala nemško, celo staršem sem služila za prevajanje. Dobro je bilo, da so starši cenili materni jezik in mi pomagali, da sem ga ohranila. Med vojno je bilo hudo. Na prehodu iz leta 1941 v 1942. so v naši vasi prezimovale prve partizanske čete. Zaradi izdajstva so mnogo vaščanov zaprli, med njimi tudi mojega očeta. Več gospodarjev in delavcev so postrelili, njihove družine pa odpeljali v koncentracijska taborišča. Očeta so izpustili, toda kmalu nato še enkrat zaprli. Po srečnem spletu okoliščin je ostal živ,« se vojnih časov spominja Anči, kot ji pravijo domači.

Njena življenjska pot se je nadaljevala prek nižje gimnazije v Žalcu, kamor je vsak dan pešačila še z nekaterimi drugimi iz vasi po 16 kilometrov v obe smeri. Komaj 11 let je bila stara, ko je slabo oblečena in obuta začela premagovati to razdaljo. Kasneje je bilo nekoliko lažje, pešačili so le do Šempetra, saj so se do Žalca in nazaj do Šempetra vozili z vlakom. A delavski vlak je odpeljal že ob 5. uri zjutraj, domov pa so se vrnili šele sredi popoldneva! Včasih so imeli srečo: iz Tekstilne tovarne Prebold je vsak dan vozil tovornjak z zabukovškim premogom z razdelilne postaje Žalec, in če so se vozniku zasmilili, jim je olajšal pot domov. »Malice v šoli ni bilo. Nosili smo jo od doma. Kmečki otroci nismo bili lačni, v torbi je bil vedno kos kruha, včasih tudi priboljšek. Nekateri sošolci pa tega niso imeli in prvi jutranji pozdrav je bil: 'Imaš kaj za jest'?'«

V razredu 48 učencev

Nič drugače ni bilo, ko je po šolskem letu 1948/49 začela šolanje na učiteljišču v Celju. »Le da sem domov prihajala še pozneje kot iz Žalca, v poznih popoldanskih ali večernih urah,« pravi sogovornica in dodaja: »Primanjkovalo je vsega, vendar se nismo obremenjevali. Vsi smo bili enaki, nismo govorili o socialnih razlikah. Družili smo se, včasih skupaj ponavljali snov, v razredu pa vadili klavir, saj smo bili v šoli že od 6. ure zjutraj. Na vlaku smo spoznavali nove prijatelje in porajale so se tudi prve ljubezni,« z nasmehom pove Anči in doda, da med počitnicami niso hodili na letovanje, saj ni bilo denarja, dela doma pa tudi ni manjkalo. Eno poletje se je udeležila udarniškega dela na avtocesti na odseku Zagreb–Beograd, drugič je kot vodnica v koloniji skrbela za osnovnošolsko mladino v Piranu, delala pa je tudi na krajevnem uradu in skrbela za otroke v vrtcu v Laškem. »Najbolj srečna sem bila med otroki,« poudari Anči, ki je zadnje leto učiteljišča preživela v internatu, na kar ima prav tako lepe spomine.

Ana Jernejc Skok, levo, ob ravnatelju OŠ Prebold Petru Žureju na srečanju z nekdanjimi učenci tamkajšnje šole, zraven je tudi nekdanja učiteljica Ida Završnik. FOTO: Darko Naraglav

Po enkratnem in nepozabnem maturantskem izletu je čakala na službeni dekret. Po pošti je prišlo pismo z žigom iz Murske Sobote. »O tem skrajno vzhodnem delu Slovenije sem malo vedela. Znano mi je bilo le to, da je ob hudo zastraženi Madžarski. Nisem bila navdušena, da grem komaj dobrih 18 let stara tako daleč od doma. Moje prvo službeno mesto je postala dvorazrednica v vasi Moščanci na Goričkem. V razredu sem imela 48 učencev, med njimi tudi 12 Romov. Včasih so bile težave z njimi, ker niso redno prihajali v šolo. Bili pa so odlični pevci, kar mi je bilo v veliko pomoč pri organizaciji prireditev,« se spominja sogovornica, ki se je po treh letih službovanja v Prekmurju poročila in premestili so jo v rojstni Prebold, kjer si je ustvarila družino z Vladom Skokom, inženirjem strojništva, ki je dobil službo v Tekstilni tovarni Prebold.

Zakon sta obogatili dve hčerki, ena je šla po maminih stopinjah in se posvetila nemščini in italijanščini, druga pa komerciali. Njuna družina se je po poroki hčera še povečala in jima dala tudi dobra zeta, vnuka in vnukinjo ter pozneje tudi pravnuke.

Orala ledino v Savinjski

»Na preboldski šoli sem poučevala 32 let. To je bila velika šola, včasih smo s podružnicami skrbeli za več kot 600 otrok. Delo je bilo lažje, ker oddelki niso bili kombinirani. Večino let pa smo se ukvarjali s pomanjkanjem prostora, učil in učiteljev, zato sem pogosto nadomeščala, poučevala pa sem predvsem na predmetni stopnji od 5. do 8. razreda. Prvi v Savinjski dolini smo se spopadli s celodnevno osnovno šolo. Orali smo ledino, preživeli veliko reform in dozidavali šolo,« se spominja sogovornica, ki je z velikim veseljem organizirala naravoslovne dni in poučne ekskurzije.

Ko je bila predsednica sindikata, so si ogledovali znamenitosti v takratni Jugoslaviji in tujini. Bili so v Sovjetski zvezi, Franciji, Nemčiji, Švici, Italiji, na Madžarskem in Češkoslovaškem, veliko časa pa je posvetila tudi Rdečemu križu in Društvu prijateljev mladine. Preživela je tudi tuberkulozo in se zdravila na Jezerskem, pred tem pa se je nameravala vpisati na študij geografije in zgodovine. »Bolezen mi je to preprečila. To je bil hud udarec zame in za družino. Komaj smo se preselili v novozgrajeni dom, hčeri sta bili v 2. in 6. razredu, jaz pa odsotna,« z grenkobo na obrazu pravi Ana, ki se je upokojila po 35 letih dela.

Še vedno rada obišče OŠ Prebold, kjer je preživela toliko čudovitih let. FOTO: Darko Naraglav

Pozneje je z možem nadaljevala delo v različnih društvih, zadnjih 20 let predvsem v Zgodovinsko-narodopisnem društvu Prebold. Še vedno sodeluje v stanovskem Društvu upokojenih pedagoških delavcev in je od 2005. predsednica sekcije iz Savinjske doline. S finančno podporo Občine Prebold je izdala knjigo V ogledalu časa – Zgodovinski oris Osnovne šole Prebold, ki obravnava delovanje te od 1815. do 1991., za svoja prizadevanja pa je prejela vrsto priznanj.

Po upokojitvi sta z možem potovala po Evropi, križarila po Atlantiku in Sredozemlju, preplula Črno morje in obiskala afriško celino. Zdaj ji nadvse veliko pomenijo vsakoletna srečanja sošolcev maturantov z učiteljišča in nekdanjih učencev Osnovne šole Prebold, na katera je povabljena. »Nadvse srečna sem, ker imam družino s širokim srcem in ker sva z možem imela mnogo enakih interesov. Zelo vesela sem tudi, da sem življenje posvetila poklicu, ki me je notranje bogatil,« za konec sklene Ana Jernejc Skok in doda, da se že veseli naslednjega srečanja s sošolkami kot tudi bližnjega 25-letnega jubileja Društva upokojenih pedagoških delavcev, ki bo letos v Žalcu.