POHOD
Med bori in trtami po pesnikovih stopinjah
Tradicionalni pohod po Kosovelovi poti iz Sežane do Tomaja je bil že dvajseti.
Odpri galerijo
Vodeni ogled Tomaja je odkril zgodbo v vsaki vaški hiši.
Pred devetimi desetletji, s komaj dvajsetimi pomladmi za seboj, je Srečko Kosovel (1904–1926) dejal, da je Slovenec brezciljen. Nima cilja pred seboj in zato tudi ni aktiven. Takrat tak, zagotovo brez kakšnega otipljivega napredka tudi danes enak, bi pritegnili geniju. Srečko Kosovel je še vedno do neke mere uganka, lirika njegovega Krasa pa je še danes živa.
Njegovemu spominu je posvečena tudi pešpot. Iz Sežane, kjer je Kosovelov oče opravljal delo nadučitelja in se mu je 18. marca 1904 rodil sin, do kraja, kjer je konec maja sredi cvetočega Tomaja umrl mladi pesnik.
Tradicionalni pohod po Kosovelovi poti je bil že dvajseti, od časa, ko sta se povezali Kulturno društvo Tomaj in Planinsko društvo Sežana. Pohodniki jo ubirajo po pesnikovih stopinjah, ko se je z vlakom pripeljal do Sežane, potem pa nizal korake k svojim v Tomaj, kjer so imeli domačijo. Hoditi v dobri družbi iz kraja, ki je bil stoletja, do prihoda južne železnice na trasi Dunaj–Trst leta 1857, nepomembna vas, do zaselka, ki ima ob cerkvi sv. Petra in Pavla zgradbo nekdanjega samostana šolskih sester, ki so pod fašizmom vodile slovensko šolo, je nepozabna izkušnja.
Barvata jo nežna kraška govorica in trden, a prijazen stisk dlani. Lani se je zbralo komaj za prgišče pohodnikov, tokrat, ker smo se šteli ob odhodu, ki ga je naznanil vodja pohoda Bogdan Rojc, nas je bilo točno 170. Še dve ruski družini sta bili poleg. Kmalu po odhodu iz Sežane smo se na s kažipoti in markacijami dobro označeni poti naužili pogledov.
Z roba sežanskega Tabora smo pogledovali po s soncem obsijanem Krasu, nato pa stopili v zavetje borovih krošenj, te so ujele veter, ki se je jutranje dremav še odločal, ali bi se v podobi burje začel zaganjati v nas. Mimo Brezna pri tunelu smo se podali na odprto, na dele, kjer se refoškova trta trdno zasidra s koreninami v rdečkasto kraško zemljo in kjer po trgatvi v sode začne teči teran, poživilo in zdravilo za skorajda vsako bolezen, kot so prepričani Kraševci.
Po koncu pešačenja so nas domačini pogostili z doma pripravljenimi dobrotami, seveda žlahtne kapljice ni manjkalo. Povabili so nas najprej v kulturni dom, kjer so otroci podružnične šole Tomaj pripravili prijeten kulturni program, nato pa sta nas nekdanja ravnateljica šole Doris Orel in domačin Drago Černe popeljala po vasi.
Poiščite ju, če vas pot zanese v Tomaj, saj vam lahko prav o vsaki hiši povesta veliko zgodovinskega, zanimivega in poučnega. Vas, prvič se jo omenja leta 1276, v preteklosti kulturno in gospodarsko središče Krasa, skriva nešteto zgodb, ne le o pesniku Kosovelu, po čigar poti se lahko poda ob organiziranem pohodu ali pa samostojno. Pojdite na Kras, stopite na pot in uživajte v svoji zgodbi.
Vodeni ogled Tomaja je odkril zgodbo v vsaki vaški hiši.
Njegovemu spominu je posvečena tudi pešpot. Iz Sežane, kjer je Kosovelov oče opravljal delo nadučitelja in se mu je 18. marca 1904 rodil sin, do kraja, kjer je konec maja sredi cvetočega Tomaja umrl mladi pesnik.
Začeli smo v Sežani, kjer se je pesnik rodil.
Tradicionalni pohod po Kosovelovi poti je bil že dvajseti, od časa, ko sta se povezali Kulturno društvo Tomaj in Planinsko društvo Sežana. Pohodniki jo ubirajo po pesnikovih stopinjah, ko se je z vlakom pripeljal do Sežane, potem pa nizal korake k svojim v Tomaj, kjer so imeli domačijo. Hoditi v dobri družbi iz kraja, ki je bil stoletja, do prihoda južne železnice na trasi Dunaj–Trst leta 1857, nepomembna vas, do zaselka, ki ima ob cerkvi sv. Petra in Pavla zgradbo nekdanjega samostana šolskih sester, ki so pod fašizmom vodile slovensko šolo, je nepozabna izkušnja.
Vodja pohoda Bogdan Rojc
Barvata jo nežna kraška govorica in trden, a prijazen stisk dlani. Lani se je zbralo komaj za prgišče pohodnikov, tokrat, ker smo se šteli ob odhodu, ki ga je naznanil vodja pohoda Bogdan Rojc, nas je bilo točno 170. Še dve ruski družini sta bili poleg. Kmalu po odhodu iz Sežane smo se na s kažipoti in markacijami dobro označeni poti naužili pogledov.
Kulturni program so pripravili otroci podružnične šole Tomaj.
Z roba sežanskega Tabora smo pogledovali po s soncem obsijanem Krasu, nato pa stopili v zavetje borovih krošenj, te so ujele veter, ki se je jutranje dremav še odločal, ali bi se v podobi burje začel zaganjati v nas. Mimo Brezna pri tunelu smo se podali na odprto, na dele, kjer se refoškova trta trdno zasidra s koreninami v rdečkasto kraško zemljo in kjer po trgatvi v sode začne teči teran, poživilo in zdravilo za skorajda vsako bolezen, kot so prepričani Kraševci.
Kosovelova pot je primerna za vse.
Po koncu pešačenja so nas domačini pogostili z doma pripravljenimi dobrotami, seveda žlahtne kapljice ni manjkalo. Povabili so nas najprej v kulturni dom, kjer so otroci podružnične šole Tomaj pripravili prijeten kulturni program, nato pa sta nas nekdanja ravnateljica šole Doris Orel in domačin Drago Černe popeljala po vasi.
Polona Iskra in Matej Rogelj, domačina iz Tomaja, sta šla na pot z nami in nato povabila v domačo klet. FOTOGRAFIJE: Boštjan Fon
Poiščite ju, če vas pot zanese v Tomaj, saj vam lahko prav o vsaki hiši povesta veliko zgodovinskega, zanimivega in poučnega. Vas, prvič se jo omenja leta 1276, v preteklosti kulturno in gospodarsko središče Krasa, skriva nešteto zgodb, ne le o pesniku Kosovelu, po čigar poti se lahko poda ob organiziranem pohodu ali pa samostojno. Pojdite na Kras, stopite na pot in uživajte v svoji zgodbi.
