Podarimo 5 x 2 vstopnici: med igralci mama s trojčki in dvema konjema

Na pragu poletja, ko dan kradoma posega v noč in se nebesni svod do poznega večera še kopa v poslavljajočih se žarkih sonca, se na Muljavi, zibelki kulture in rojstnem kraju literata, narodnega buditelja in zavednega Slovenca Josipa Jurčiča, odstre zastor ljudskega gledališča, ki od začetkov 20. stoletja uprizarja dela svojega rojaka.

Kresnice, ki v pridušeno svetlobo naravnega amfiteatra vnašajo soj luči, že počasi ugašajo, ko se predrami tamkajšnji živelj, kleni Muljavci, ki so leto posvetili pripravam na predstavo, s katero spektakularno oznanijo kulturni pozdrav poletju.

Junaki našega časa

Rojaki, ki dihajo skupaj tudi v domačem kulturnem društvu, s ponosom okiteni z imenom svojega slavnega prednika, bodo v letošnje poletje stopili z Rokovnjači, romanom, ki ga je po Jurčičevih prvih enajstih poglavjih, ki jih je pisal vse do svoje smrti, po njegovih navodilih nadaljeval in dokončal njegov sopotnik Janko Kersnik. Dramatizacijo in režijo je prevzel domačin Danijel Zupančič, ki je delo režiral že pred 35 leti.

»To uprizoritev smo pripravljali že za leto 2020, pa je epidemija pokvarila naše načrte. Zgodba je zelo zanimiva, saj se dogaja v burnih letih političnih in upravnih sprememb v naših krajih, v času Ilirskih provinc. Ker smo želeli gledalcem ponuditi vsebino, ki jo nekoliko manj poznajo, in ker smo želeli razširiti krog sodelujočih, je bil roman kot nalašč za letošnji projekt. Angažirali smo vse, ki so si po tihem ali na glas želeli sodelovati. V uprizoritvi je tako okrog 70 sodelujočih, kar je tako z vidika kostumografije kot organizacije malo večji izziv. Potrebovali smo nekaj, kar nas po mesecih osame spet poveže v osebnem neposrednem stiku,« je režiser zaobjel trud vseh, ki se Jurčičevo zapuščino trudijo ohranjati, posodabljati, prenašati na zanamce in jo s tem držati pri življenju.

»Niti Jurčičeve ustvarjalnosti se na Muljavi niso nikdar pretrgale. Naši stari starši so začeli uprizarjati Jurčičeva dela. Prva domača uprizoritev Desetega brata je bila že leta 1924. Nadaljevali so naši starši, nato naša generacija. Danes so z nami že naši otroci in vnuki. Ponosni smo na to, da nam uspeva povezovati generacije, gojiti izviren Jurčičev jezik in ohranjati svoje pojoče narečje. Številne družine z Muljave in iz okolice, ki iz generacijo v generacijo puščajo sledi in spomine, so naša zaveza tudi za naprej,« Muljavci ne morejo skriti svojega izvora v srčiki kulture in narodnega buditeljstva, z angažiranostjo pa želijo zavedanje o Jurčičevih prizadevanjih za slovenski narod, jezik in kulturo prenašati tudi na preostale Slovenke in Slovence. »Kako pomembno vlogo je Jurčič odigral v slovenski zgodovini, poznajo le tisti, ki so se poglobili v njegov značaj in njegovo trdno vero, da smo Slovenci lahko enakopraven narod velikim. Kako se vede pravi Slovenec, Jurčič najbolj zgovorno opiše v povesti Dva prijatelja: 'Kajti kdor je Kranjec, ljubi kranjski narod, kdor ljubi narod, ljubi vse, kar je njegovo, torej njegov jezik; kdor ljubi jezik, ga rad govori, ga v pismu podpira, lika, pomaga mu na višjo stopnjo. Ko bi ti možje to storili, pridovali bi nehote tudi slovenstvu, ker, kdor enemu delu pomaga, pomaga tudi celoti, s katero je zvezan. Vsega tega pa ne store, ker govore po tuje, za domačo knjigo jim pa ni mar,'« veliki poznavalec Jurčiča z zanosom položi tudi v sodobnih časih pomenljive besede v ušesa tistih, ki hočejo slišati; prav tako so mnogi Jurčičevi junaki, poudari, junaki našega časa, za zgled in vodilo oblasti.

»Kdor skrbno prebira Jurčičeva dela, lahko v njegovih junakih prepozna mnoge podobe, ki so aktualne tudi za današnji čas. Ker letos študiramo Rokovnjače, bi izpostavil manj znano podobo Mozolke, ki je po smrti moža prevzela kmetijo z zapitim in pretepaškim Blažem, bratom svojega moža. Če je Smrekar simbol trdnega kmeta, je Mozolka prava trdnjava delavnosti in samooskrbnega kmetijstva. 'Kajpak! Moke bosta kupovala! Greh je, za take reči denar razmetavati, ki doma same zrastejo, če se človek giblje in zemlje ne pusti pregrešno v plevelu.' Ko naši politiki govorijo o samooskrbi in prehranski varnosti, ob tem pa spodbujajo, da na najrodovitnejši zemlji postavljajo trgovske centre, bi jih morala za nekaj let vzeti v šolo Jurčičeva Mozolka.«

Igrajo tudi konji

V predstavah – »samo v zadnjih 35 letih smo uprizorili 12 različnih Jurčičevih del, s prek 200 predstavami v letnem gledališču in z več kot 100.000 obiskovalci« – se je zamenjala vrsta generacij. So družine, kjer na odru z ramo ob rami stojita dedek in vnuk. Taka je družina Zajc, igrajo starši, vnukinja, snaha pa pomaga pri maski. »Družina predstavlja enega od stebrov v društvu.«

Režiser Danijel Zupančič je odličen poznavalec Jurčičevih del.

Zanimiva je tudi družina Tekavec, »igrajo mati Irena in njeni trojčki pa še dva njihova konja. Njihov pokojni oče je bil izvrsten tehnični sodelavec, njihova dedka pa oba izvrstna igralca. Nepogrešljiva je tudi družina Glavan. Branko kot tehnični vodja in specialist za sceno, luč in rekvizite, igrata tudi otroka Žiga in Veronika, brat in hči Katarina pomagata pri osvetljevanju, sestra pa je šepetalka. Tudi njihov oče je bil dolga leta tehnični sodelavec. Še ena družina z več nastopajočimi je družina Bradač, letos igrajo starši in sin Primož, sicer pa jih je v preteklih predstavah včasih igralo tudi šest. Sicer pa bi lahko izpostavili vsakega posameznika, saj je vsak pomemben za uspeh uprizoritve.« Vsi so amaterji, ki si utrgajo čas ob večerih, da že leta pripravljajo predstave, ki jemljejo sapo in človeka napolnijo z nepopisnimi doživetji. Drznost domačinov ohranja predstave na visoki ravni.

»Vedno se potrudimo po najboljših močeh. Zavedamo se, da smo amaterji in da ne moremo ustvarjati igralskih presežkov. Kljub temu smo ponosni, da imamo dobre igralce, ki po napornem dnevu v službi ali na kmetiji pridejo na vaje in se kar najbolje vživijo v vlogo, ki jo igrajo. Morebiten manko v igralskih vrhuncih nadomestimo z žarom amaterskega dela. In ko se v predstavi začuti energija skupine, to zaznajo tudi gledalci in pogosto nagradijo uspešne prizore z iskrenim aplavzom,« polaska naturščikom, kolegom, ki bodo štiri prihodnje konce tedna glavne zvezde v Jurčičevem borštu. Franci Kadunc se bo prelevil v vlogi Nandeta, Groge: »Sodelovanje pri tem projektu mi ogromno pomeni, ker sem del edinstvenega dogajanja in tradicije našega okoliša. Ker mi je bila zaupana pomembna vloga, imam še večjo motivacijo, da projekt uspe in da povrnem zaupanje ljudem, ki so mi to vlogo dodelili. Veliko smo vložili v ta projekt in biti del te skupine je zelo dober občutek. Veliko je smeha in dobre volje, kar je najpomembnejše.«

Na odru se dobro znajdejo tudi najmlajši. FOTOGRAFIJE: KD Josipa Jurčiča Muljava

Pridružuje se mu Lidija Zajc, že pol stoletja nepogrešljiva kulturnica, tokrat v vlogi Mozolke: » Vedno k našim projektom pristopim resno, prav tako k letošnjemu. Letos se predstava po več letih znova spogleduje s spektakularnostjo in komaj čakam na odziv občinstva.« Dolgoletni igralec je tudi Andrej Zajc, ki bo nastopil v vlogi čevljarja Bojca, del zasedbe pa ostaja zaradi ohranjanja tradicije, kot pove: »Igro poznam, saj sem pred 35 leti igral konjskega mešetarja Obloškega Toneta. Všeč mi je, da je letos toliko množičnih prizorov, z vojaki in kosci.«

Režiser Zupančič je dramatizacijo zasnoval po osnovni zgodbi, »a z nekaj prvinami, ki izpostavljajo osvajanje pokrajin z žrtvami preprostih ljudi in podložnih narodov. Kmetje so bili pravzaprav največje žrtve, saj so z visokimi davki financirali vojske, na drugi strani pa so med njimi nabirali vedno nove nabornike. V dramatizaciji je nekaj množičnih prizorov, vojaški nabor, obsodba in streljanje ujetih rokovnjačev, semenj, v katerih sodelujejo tudi konji.« Vsekakor veličastni prizori, ki bodo oplajali prihajajoče poletne noči. 

Vsak večer so pridno vadili.

Kostume zasnuje in tudi izdela Marija Zaman. Poslikavo izvaja ekipa pod vodstvom Boruta Furlana. Za masko skrbi Jelka Leben.