Med korono postal mojster za kuhinjske deske

Epidemija novega koronavirusa je lani spomladi ostro zarezala v naša življenja. Tudi 62-letnega Jožeta Ulčarja, ki se je pred dvema letoma upokojil, a kakor je dobro znano, so ravno upokojenci najbolj na tesnem s časom, posvečajo se nešteto dejavnostim, ki se jim prej zaradi službe niso mogli. Da ne omenjamo vnukov, z ženo Anico imata tri.

Nekdanji vodja carinske in izmenjalne službe v Poštno-logističnem centru Ljubljana, zadnjih dvanajst let pa namestnik tamkajšnjega direktorja, je tudi močno vpet v košarko. »Aktivno je nisem igral, jo je pa moj sin Andraž. Dvanajst let je bil trener v Košarkarskem klubu Grosuplje, nastopal je za člane in je zdaj še vedno trener tudi v Ivančni Gorici. Sam sem bil dva mandata član upravnega odbora kluba v Grosupljem, kjer smo z družino, Anico, Andražem in hčerko Ireno, živeli 25 let, zdaj sem že dva mandata predsednik KK Ivančna Gorica,« pojasnjuje Ulčar. Odkar je v pokoju, košarki ne posveča samo vikendov, v pisarno hodi tudi med tednom. No, je hodil, dokler ga ni ustavila epidemija. Toda našel si je nova področja ustvarjanja. Za začetek je na vikendu v Kriški vasi nad Višnjo Goro, kjer sta se z Anico pred nekaj leti naselila za stalno, napisal knjigo, nekakšen rodbinski zbornik z naslovom Družinski rodovnik Ulčar (1720–2020). »Moj ded je imel 17 otrok, jaz pa 50 bratrancev. Junija lani bi morali imeti družinsko srečanje, a ga je odplaknila korona, in za takrat sem načrtoval izid knjižice, za katero sem zbral veliko arhivskega gradiva, vključno s prvim zapisom rojstva kakšnega Ulčarja – Martinovega pred tristo leti. Kljub temu sem jo izdal, pač dva meseca pozneje, avgusta. Ampak tudi srečanje zagotovo bo, čakamo, da se nas virus usmili,« pripoveduje Ulčar.
Ob pisanju in prebiranju leposlovja, ki mu vsak večer posveti tri ure, si je našel še en konjiček – ustvarjanje iz lesa. »Za to naravno gradivo sem se navdušil pred dvema letoma, bolj aktivno pa med epidemijo. Ampak moram priznati, da nisem ravno tehničen tip, delam bolj na vrtu. Z Anico sva dogovorjena, da je moja skrb vse, kar raste na tleh, njena pa okrasitev balkonov,« pravi Ulčar in v isti sapi doda, da ima k sreči spretnega brata Leopolda: »Ostal je na naši družinski kmetiji v vasi Gozd - Reka in se ukvarja s stavbnim mizarstvom. Velikokrat mi pripravi les in posodi stroje, čeprav sem stružnico pred kratkim tudi sam kupil. Seveda prek spleta, tako kot tudi vse premaze in drugo orodje, kaj hočemo, trgovine so (bile) zaprte.«

Les poišče tudi v gozdu, v katerem je kot navdušen gobar že od nekdaj reden gost. »Tukaj na Polževem najdem jurčke, naberem tudi prašnice in štorovke, lisičk pa ni. Včasih sem hodil še v Ambrus po karželjne. In seveda domov pritovorim zanimive kose debel, največ je smreke in bukve, hrasta le malo, meni ljubega kostanja pa nič,« nadaljuje Jože. Po hrast in kostanj se zato odpravi v bližino svojega Gozda - Reke, pod Obolno. Nazadnje mu je brat Polde s traktorjem in vitlom na plan izvlekel razvejan kostanjev štor, ki ga zdaj temeljito čisti, nato bo nanj namestil stekleno ploščo in nastala bo unikatna vrtna miza: »Trenutno zbiram ponudbe za steklo. Neverjetno, razlike so tudi 100-odstotne.«

Miza je eden večjih Jožetovih projektov. V svoji za zdaj še improvizirani delavnici v kurilnici – večjo bo v kratkem uredil v garaži – ta čas izdeluje manjše kose, predvsem servirne deske, podstavke za sveče in rože, svetilke. »Najprej sem iz lesa naredil dva škrata, ki stojita pred hišo, potem mi je snaha Sabina rekla, naj napravim kuhinjske deske, da je to 'in', moderno. Izdelal sem ji hrastovo in je bila zadovoljna. Uporabljam tudi brest, razpoke pa zalijem z epoksi smolo. Črvive dele odstranim in v luknje vstavim narezane grče, največkrat češnje, zaradi barvnega kontrasta. Deske na koncu premažem s parafinskim oljem in po dveh dneh še na fino zbrusim,« razlaga Ulčar. Prav veliko desk ne more pokazati – ker sproti dobivajo nove lastnike: »Za božič sem jih razdelil otrokoma in znancem, zanje se zanimajo tudi sosedje.«

Jože Ulčar se tako med korono nikakor ne dolgočasi, kaj šele da bi se predajal malodušju. Našel si je nov hobi, kmalu se bodo začela še vrtna opravila, pognali bodo jurčki, kajpak je tukaj še košarka – in tudi turistično društvo, kjer je prav tako član. Časa bo spet premalo.