Med kresovanjem preskočila iskrica, sedaj proslavila pol stoletja srečnega zakona
Kristina in Janez Kolarič iz Zgornjega Partinja sta v družbi skoraj 100 svatov proslavila pol stoletja srečnega zakona. V cerkvi sv. Jurija v Jurovskem Dolu je obred opravil domači župnik dr. Janez Görgner, civilnega pa župan občine Sv. Jurij v Slovenskih goricah Peter Škrlec.
1978. sta kupila majhno kmetijo s staro hišo v Zgornjem Partinju.
Po fotografiranju se je celotna povorka odpravila v Gostišče Križan v Spodnji Ščavnici, od koder pravzaprav zlatoporočenca tudi izhajata. Ob bogato obloženih mizah je bilo veselo vse do jutranjih ur, za odlično razpoloženje pa so poskrbeli tudi glasbeniki skupine Jurovski gadi.
Naporni začetki
Kristina, rojena 1956., in štiri leta starejši Janez se poznata že od mladih nog, saj so se njuni starši pogosto družili in si pomagali pri kmečkih opravilih, na prvomajskem kresovanju, leta 1971, na domačiji Kristininih staršev, pa je preskočila iskrica in že naslednje leto sta povila hčer Marijo. V božičnem času istega leta sta prejela ponudbo za delo na Dunaju, pogoj pa je bil, da sta poročena. Kljub mladosti nista veliko razmišljala, saj sta se ljubila. Tako sta se 24. februarja 1973 poročila v Gornji Radgoni in odšla s trebuhom za kruhom. Najtežja odločitev je bila pustiti hčerko Marijo v varstvu pri Kristininih starših. Čeprav sta vedela, da bo za njo lepo poskrbljeno, se jima je trgalo srce in prejokala sta nešteto noči.
Že jeseni istega leta ju je razveselila hči Suzana, nekaj mesecev pozneje pa se je Kristina morala vrniti na delo; njena bolečina je bila še večja, saj sta bili obe hčerki v varstvu pri materi, a potrpljenje in trdo delo sta se obrestovali, saj sta zakonca 1978. kupila majhno kmetijo s staro hišo v Zgornjem Partinju. Po rojstvu tretje, najmlajše hčerke Simone je Kristina ostala doma z otroki in na sveti večer istega leta so prvič vsi skupaj prespali v svojem domu.
Med letoma 1983 in 1985 sta Kristina in Janez zgradila novo hišo, leta so minevala in hčerke so se poročile ter si ustvarile družine. Njun dom danes zapolnjujejo vnuki in pravnuki. Imata šest vnukov, Dorotejo, Uroša, Simona, Luko, Laro in Jako, ter pet pravnukov, Matijasa, Tea, Lizo, Mio in Lano, želita pa si jih še več. Na hčerke in njihove dosežke sta nadvse ponosna, pomagata jim, kolikor jim lahko, najbolj pa ju veseli, da se velikokrat prav vsa družina zbere za njuno veliko mizo.
