Med modrovanjem četverice legend se je zunaj pasla jelenjad
Potem ko so nekdanjega župana in zdajšnjega podžupana občine Železna Kapla-Bela Franca Jožefa Smrtnika nedavno izvolili v koroški deželni zbor, so se z njim v Kortah srečali lovski tovariši in prijatelji Franc Ekar, Jure Markič in Joško Muri.
Četverica gorenjskih in koroških lovskih legend je vzpostavila neverjetno dobro sodelovanje med občinami na obeh straneh Karavank, v topli izbi domačije Smrtnikovih v Kortah pa je poleg obujanja spominov na lovske čase beseda tekla tudi o tem, kako bi temu pomembnemu poslanstvu povrnili nekdanji ugled, veljavo in spoštovanje. Kmetija Smrtnikovih že več kot pol tisočletja kljubuje vsem viharjem in ostaja trdna slovenska postojanka.
Tudi zdajšnji rod gospodarjev ohranja tradicijo naprednega kmetovanja in utrjevanja slovenskih korenin. Kmetija leži na okoli 940 metrih nadmorske višine, svojčas so redili več kot dvajset repov govedi in imeli nad petdeset ovac. Preden so docela opustili živinorejo, so imeli še nekaj krav in prašičev za domačo rabo, Smrtnikovi pa imajo tudi lastno lovišče.
Letošnje srečanje štirih, kot ga je poimenoval Ekar, nekdanji župan gorenjske občine Preddvor, je bilo namenjeno predvsem pogovoru s Smrtnikom po njegovi uspešni izvolitvi v koroški deželni zbor. Smrtnik, znan tudi kot član družine pojočih bratov, je povedal, da njegova izvolitev koroškim Slovencem veliko pomeni in da bodo skupaj še naprej pisali zgodovino slovenske manjšine na Koroškem.
Sam je vse življenje odločni borec za pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem; kot novi poslanec deželnega zbora je v zahvali po sprejemu čestitk za izvolitev poudaril predvsem veliko odgovornost, ki jo čuti do manjšine, v preteklosti se je tako še posebno izkazal s prizadevanji za dvojezične napise.
Smrtnikova izvolitev v deželni zbor je zelo pomembna za koroške Slovence.
Na srečanju je stekla beseda tudi o varovanju narave in upravljanju visoke divjadi, predvsem jelenjadi. Prevladalo je enotno mnenje, da je kljub spremembam v okolju še vedno mogoče uveljaviti sonaravnost med prosto živečo divjadjo in gozdom. In tudi sobivanje človeka z njo. Ne samo na koroški, ampak tudi na gorenjski strani Karavank. Kot nam je za konec povedal Ekar, je bilo srečanje zelo sproščeno in polno lepih spominov. In medtem ko so v mogočni kmečki hiši modrovali in obujali spomine, se je zunaj na senožetih in ob gozdu varno in brezskrbno sprehajala jelenjad, takšni prizori pa pravega lovca vedno ganejo, je še pripomnil Ekar in dodal, da bo četverica srečanja ohranjala tudi v prihodnje.
