JELENI
Med parjenjem shujša za 150 kilogramov
Franc Janežič na Dolenjskem redi jelene. Za zimo jim je postavil zatočišče, poleti se hladijo v dveh bazenih.
Odpri galerijo
Rogove bo odvrgel marca.
»Kar tule počakajte,« nam svetuje Franc Janežič, ki ga obiščemo v Prelesju, vasici streljaj od Šentruperta na Dolenjskem. Zadnjič smo tod občudovali mogočno gotsko cerkev, to pot pa smo se znašli v družbi očeta jelena, treh simpatičnih košut in treh mladičev, telet, kot jim strokovno pravi Franc, ki se je odpravil po priboljšek, koruzo, da se jelenja družina približa in pozira za fotografiranje.
Dobrih 13 let imata Franc in Joži tu jelenjad, sin Janez je tudi lovec. »To so zelo zanimive živali,« poudari Franc, ki jih hrani večkrat na dan. »Pripravljeno imamo krmo, zjutraj in zvečer dobijo seno, vmes pa še kaj zraven – zmleto pšenico in koruzo,« pove med polnjenjem korita. Poleg je še voda, streljaj proč tudi solnica, kjer živali dobijo vitamine, čeprav jih sicer v hrani ne manjka. Prehranjujejo se na vsake tri ure, vedno skupaj: »Če se katera od živali ne dvigne, pride do nje jelen in jo spodbudi z rogovi, potem skupaj odidejo do hrane. Zdaj se tudi pasejo, saj je še nekaj zelenega po tleh.« Zime se jelenom ni treba bati, na voljo imajo zatočišče: »Biti pa mora res veliko snega, da se umaknejo pod streho.«
Janežič je poskrbel tudi za vroče mesece: živali imajo na voljo dva bazena s pretočno vodo in posebno senco. Hvaležne in vesele pa so tudi nasada smrek, ki jim dajejo tudi hrano. Na mesec pojedo za eno balo suhe krme, to je okoli 400 kilogramov, izvemo še od Franca, ki doda, da jim je en jelen že ušel. Pred leti je preskočil ograjo in odvandral po svoje. Franci pove, da so jeleni zelo pozorne živali. »Bolj kot psi. Izreden voh imajo, takoj vedo, če prihaja nepridiprav. Ko kaj opazijo, se takoj umaknejo.«
Parijo se vsako leto novembra. »Če ne uspe prvič, potem zadevo ponovimo,« pove Franc, ki pravi, da vse skupaj poteka podobno kot pri govedu: »Ko se pari, mora jelen tekati za košuto. Ko da poseben znak, pa se začne samica vrteti okoli njega. Sledi ljubimkanje, po tem jo naskoči, da se zapari, za konec pa samec skoči v zrak. Ko je končano, se mu samica zahvali, gre okoli njega, potem pa gresta narazen, ko da ni bilo nič.«
Praviloma ima samica po enega mladiča.
»Pri samcu je tako, da nič ne je, ko se pari, izgubi tudi do pol teže, sicer pa tehta tja do 300 kilogramov,« nadaljuje Franc, ki pojasni, da jelen marca odvrže rogove, a ne obeh polovic hkrati, naprej eno, 12 ur pozneje še drugo. Da mu zraste novo rogovje, potrebuje štiri mesece, temu sledi čiščenje ob drevesih in vejah. »Tale naš ima zdaj rogove, ki so malce rdeče barve. To pa zato, ker se je drgnil ob jablano. Podobno bi bilo, če bi se drgnil ob jelšo,« poznavalsko pojasni Janežič.
»Lepota rogov se meri v številu špic. Naš jih ima na vsaki polovici po osem, zato se mu reče pravilni šestnajsterak. Veljajo pa za lepše tisti, ki premorejo na posamezni polovici vrh več. Pomembna je tudi debelina rogov,« še izvemo. In za konec ljudska modrost: »Z jelenom je tako, da ko se v kaj zapiči, pravijo ljudje, premakne hudiča in pol.«
Krmi jih večkrat na dan.
Dobrih 13 let imata Franc in Joži tu jelenjad, sin Janez je tudi lovec. »To so zelo zanimive živali,« poudari Franc, ki jih hrani večkrat na dan. »Pripravljeno imamo krmo, zjutraj in zvečer dobijo seno, vmes pa še kaj zraven – zmleto pšenico in koruzo,« pove med polnjenjem korita. Poleg je še voda, streljaj proč tudi solnica, kjer živali dobijo vitamine, čeprav jih sicer v hrani ne manjka. Prehranjujejo se na vsake tri ure, vedno skupaj: »Če se katera od živali ne dvigne, pride do nje jelen in jo spodbudi z rogovi, potem skupaj odidejo do hrane. Zdaj se tudi pasejo, saj je še nekaj zelenega po tleh.« Zime se jelenom ni treba bati, na voljo imajo zatočišče: »Biti pa mora res veliko snega, da se umaknejo pod streho.«
Francu se takoj približajo. FOTOgrafije: Drago Perko
Janežič je poskrbel tudi za vroče mesece: živali imajo na voljo dva bazena s pretočno vodo in posebno senco. Hvaležne in vesele pa so tudi nasada smrek, ki jim dajejo tudi hrano. Na mesec pojedo za eno balo suhe krme, to je okoli 400 kilogramov, izvemo še od Franca, ki doda, da jim je en jelen že ušel. Pred leti je preskočil ograjo in odvandral po svoje. Franci pove, da so jeleni zelo pozorne živali. »Bolj kot psi. Izreden voh imajo, takoj vedo, če prihaja nepridiprav. Ko kaj opazijo, se takoj umaknejo.«
Parijo se vsako leto novembra. »Če ne uspe prvič, potem zadevo ponovimo,« pove Franc, ki pravi, da vse skupaj poteka podobno kot pri govedu: »Ko se pari, mora jelen tekati za košuto. Ko da poseben znak, pa se začne samica vrteti okoli njega. Sledi ljubimkanje, po tem jo naskoči, da se zapari, za konec pa samec skoči v zrak. Ko je končano, se mu samica zahvali, gre okoli njega, potem pa gresta narazen, ko da ni bilo nič.«
Praviloma ima samica po enega mladiča.
300300
kilogramov lahko tehta samec.
kilogramov lahko tehta samec.
»Pri samcu je tako, da nič ne je, ko se pari, izgubi tudi do pol teže, sicer pa tehta tja do 300 kilogramov,« nadaljuje Franc, ki pojasni, da jelen marca odvrže rogove, a ne obeh polovic hkrati, naprej eno, 12 ur pozneje še drugo. Da mu zraste novo rogovje, potrebuje štiri mesece, temu sledi čiščenje ob drevesih in vejah. »Tale naš ima zdaj rogove, ki so malce rdeče barve. To pa zato, ker se je drgnil ob jablano. Podobno bi bilo, če bi se drgnil ob jelšo,« poznavalsko pojasni Janežič.
»Lepota rogov se meri v številu špic. Naš jih ima na vsaki polovici po osem, zato se mu reče pravilni šestnajsterak. Veljajo pa za lepše tisti, ki premorejo na posamezni polovici vrh več. Pomembna je tudi debelina rogov,« še izvemo. In za konec ljudska modrost: »Z jelenom je tako, da ko se v kaj zapiči, pravijo ljudje, premakne hudiča in pol.«
