RAZSTAVA
Med znamkami pozabi na uro in ženo
Mednarodna filatelistična razstava v mekinjskem samostanu navdušila zbiratelje.
Odpri galerijo
Danec Per Friis Mortenesen pred svojo najvišje ocenjeno zbirko verigarjev FOTOGRAFIJE: DEJAN JAVORNIK
Vsaka znamka ima svojo zgodbo, vsaka zgodba pa nima svoje znamke. To je glavna poanta mednarodne filatelistične razstave Slovenija 2019, ki so jo v četrtek popoldne odprli v samostanu Mekinje nad Kamnikom in je poleg več deset tujih razstavljavcev in predstavnikov več nacionalnih filatelističnih društev privabila tudi prek sto zbiralcev znamk, predvsem svetovno najbolj znanih verigarjev.
Kot smo lahko videli v atriju mekinjskega samostana, ki je s svojo večstoletno zgodovino že sam po sebi eden najboljših okvirjev za filatelistično razstavo, se je večina obiskovalcev najprej odpravila po nakupih priložnostnih poštnih znamk in izdaj, ki so posvečene 100-letnici verigarjev, 790-letnici Kamnika in filatelistični razstavi, seveda opremljene s tremi slovenskimi in enim nemškim priložnostnim žigom.
Nič manjši ni bil naval na znamko s podobo Ivana Vavpotiča in na znamke enega od verigarjev, ki jo je Pošta Slovenije izdala že novembra lani in jih je na razpolago le še nekaj sto. Z zanimanjem so si ogledali prodajni mizi avstrijskih in nemških filatelistov, znamk pa so kupovali bistveno manj kot prej omenjene.
V več sobah z več kot 300 steklenimi vitrinami pa je bilo tako med slovenskimi kot tujimi poznavalci verigarjev in drugih znamk slišati veliko vzdihov, ko so zagledali katero, ki jim še manjka, ali pa so jo na razstavi videli prvič oziroma sploh niso vedeli, da obstajajo tudi take. Med vsemi (osebnimi) zbirkami pa vsekakor izstopa soba z zbirkami znamk v »častnem razredu«.
Tam je Per Friis Mortensen predstavil doslej najvišje ocenjen verigarski eksponat iz obdobja od 1919 do 1921. Ta vsebuje kar 128 listov, v njem pa so znamke in Vavpotičeve skice in predloge zanje, razni poskusni odtisi (tudi iz pramatrice) in njihove različice, in tako predstavlja vse vidike z verigarji povezane slovenske tradicionalne filatelije.
V uro dolgem pogovoru z 71-letnim Dancem, ki verigarje strastno zbira že več kot 40 let, nam je zanosno pripovedoval, kako ponosni smo lahko, da je naš veliki slikar Ivan Vavpotič ob nastajanju prve slovenske države SHS ustvaril eno najbolj ikoničnih in svetovno znanih znamk.
Na njej so namreč motivi, ki izjemno nazorno kažejo željo Slovencev po osvoboditvi izpod spon tujih vladarjev in vzpostavitvi samostojne, močne in svobodne države. Ti so ga tako prevzeli, da je večino zbirateljske strasti posvetil prav tej znamki. Med ogledom skrbno izbranih predlog za znamke je priznal, da je moral za jagodni izbor verigarjev pregledati in proučiti več kot 150.000 znamk in da je, čeprav ni bogataš, za oblikovanje razstavne zbirke posamezne znamke iskal kar 30 let.
Pri tem je spoznal veliko slovenskih in tujih filatelistov, ki so mu pomagali dopolnjevati manjkajoče delčke. Ker posamezni primerki na trgu dosegajo tudi ceno več tisoč evrov, si je velikokrat pomagal tako, da so jih filatelistični prijatelji kupovali skupaj, nato pa so si jih razdelili. Pri tem nacionalnost ni igrala prav nobene vloge, saj se večina pozna že desetletja.
Sta pa nacionalizem in uporniški duh še kako pomembno vplivala na poštne žige in znamke. Tako nam je razkazal, kako so v času nastanka SHS Slovenci znamke okrasili z dodatnim napisom SHS, kako so iz poštnega žiga ene od pošt v Ljubljani odstranili napis Laibach, kako so ponarejali neke serije verigarjev v Belgiji, pa kaj vse so počeli z znamkami v časih pomanjkanja papirja zanje (jih rezali na pol). Posebno ponosen pa je na verigarja, ki so ga prilepili na enega od časopisov, veljal pa je le točno določenega dne.
Kljub temu da je Danec filatelist že več kot pol življenja, svoje najvrednejše zbirke ne namerava obdržati do smrti. Najverjetneje jo bo še letos prodal kateremu od zbirateljev, ki jih pozna, saj kupcem na avkcijah ne zaupa. Koliko bo zanjo dobil, ni hotel govoriti, vsekakor pa je ne prodaja zato, ker bi nujno potreboval denar.
Sicer bo še naprej zbiral znamke, le da zdaj ne bo proučeval vsakega detajla (v vseh teh letih se mu je poslabšal vid). Odločil se je za švicarske, ker so mu smešne, in tiste s Šetlandskih otokov, ker so povezane z njegovo hčerko.
Predsednik svetovne filatelistične zveze (FIP) Bernard P. Beston iz Avstralije pa se je izkazal za velikega šaljivca. Trdi, da je filatelija šport za možgane, hkrati pa vzdržuje tvojo pamet. Če zbiraš znamke, imaš tudi veliko prijateljev, saj se z ljudmi z vsega sveta pogovarjaš, srečuješ, na razstavah in avkcijah nenehno spoznavaš nove ljudi, svojo in tujo zgodovino, ne nazadnje pa da je tudi veliko heca. Ko si zatopljen v znamke, pravi Beston, pozabiš na uro in ženo, ne obremenjuješ se ne s politiko ne z religijo, pozabiš pa tudi na stres in probleme.
Kdor se hoče o njegovih besedah prepričati v živo, si razstavljene znamke (tudi iz eksotičnih držav) lahko ogleda vse do nedelje do 14. ure. Če dobiš dobrega vodnika in razlagalca zgodovine verigarjev, tri ure minejo kot nič. Če se lotiš branja priložnostnega kataloga z zanimivimi članki, pa si je treba vzeti še več časa, saj ima kar 180 strani.
Doma izdelana kartica z verigarjem in dejanskim obračunom vrednosti znamke
Kot smo lahko videli v atriju mekinjskega samostana, ki je s svojo večstoletno zgodovino že sam po sebi eden najboljših okvirjev za filatelistično razstavo, se je večina obiskovalcev najprej odpravila po nakupih priložnostnih poštnih znamk in izdaj, ki so posvečene 100-letnici verigarjev, 790-letnici Kamnika in filatelistični razstavi, seveda opremljene s tremi slovenskimi in enim nemškim priložnostnim žigom.
Nemška prodajna miza
Nič manjši ni bil naval na znamko s podobo Ivana Vavpotiča in na znamke enega od verigarjev, ki jo je Pošta Slovenije izdala že novembra lani in jih je na razpolago le še nekaj sto. Z zanimanjem so si ogledali prodajni mizi avstrijskih in nemških filatelistov, znamk pa so kupovali bistveno manj kot prej omenjene.
V več sobah z več kot 300 steklenimi vitrinami pa je bilo tako med slovenskimi kot tujimi poznavalci verigarjev in drugih znamk slišati veliko vzdihov, ko so zagledali katero, ki jim še manjka, ali pa so jo na razstavi videli prvič oziroma sploh niso vedeli, da obstajajo tudi take. Med vsemi (osebnimi) zbirkami pa vsekakor izstopa soba z zbirkami znamk v »častnem razredu«.
Predsednik svetovne filatelistične zveze Bernard P. Beston iz Avstralije
Tam je Per Friis Mortensen predstavil doslej najvišje ocenjen verigarski eksponat iz obdobja od 1919 do 1921. Ta vsebuje kar 128 listov, v njem pa so znamke in Vavpotičeve skice in predloge zanje, razni poskusni odtisi (tudi iz pramatrice) in njihove različice, in tako predstavlja vse vidike z verigarji povezane slovenske tradicionalne filatelije.
V uro dolgem pogovoru z 71-letnim Dancem, ki verigarje strastno zbira že več kot 40 let, nam je zanosno pripovedoval, kako ponosni smo lahko, da je naš veliki slikar Ivan Vavpotič ob nastajanju prve slovenske države SHS ustvaril eno najbolj ikoničnih in svetovno znanih znamk.
Verigarja na papirju za bankovce
Na njej so namreč motivi, ki izjemno nazorno kažejo željo Slovencev po osvoboditvi izpod spon tujih vladarjev in vzpostavitvi samostojne, močne in svobodne države. Ti so ga tako prevzeli, da je večino zbirateljske strasti posvetil prav tej znamki. Med ogledom skrbno izbranih predlog za znamke je priznal, da je moral za jagodni izbor verigarjev pregledati in proučiti več kot 150.000 znamk in da je, čeprav ni bogataš, za oblikovanje razstavne zbirke posamezne znamke iskal kar 30 let.
Pri tem je spoznal veliko slovenskih in tujih filatelistov, ki so mu pomagali dopolnjevati manjkajoče delčke. Ker posamezni primerki na trgu dosegajo tudi ceno več tisoč evrov, si je velikokrat pomagal tako, da so jih filatelistični prijatelji kupovali skupaj, nato pa so si jih razdelili. Pri tem nacionalnost ni igrala prav nobene vloge, saj se večina pozna že desetletja.
Skica slikarja Ivana Vavpotiča za prvo slovensko znamko verigar
Sta pa nacionalizem in uporniški duh še kako pomembno vplivala na poštne žige in znamke. Tako nam je razkazal, kako so v času nastanka SHS Slovenci znamke okrasili z dodatnim napisom SHS, kako so iz poštnega žiga ene od pošt v Ljubljani odstranili napis Laibach, kako so ponarejali neke serije verigarjev v Belgiji, pa kaj vse so počeli z znamkami v časih pomanjkanja papirja zanje (jih rezali na pol). Posebno ponosen pa je na verigarja, ki so ga prilepili na enega od časopisov, veljal pa je le točno določenega dne.
Zbirko bo prodal
Kljub temu da je Danec filatelist že več kot pol življenja, svoje najvrednejše zbirke ne namerava obdržati do smrti. Najverjetneje jo bo še letos prodal kateremu od zbirateljev, ki jih pozna, saj kupcem na avkcijah ne zaupa. Koliko bo zanjo dobil, ni hotel govoriti, vsekakor pa je ne prodaja zato, ker bi nujno potreboval denar.
Danec Per Friis Mortenesen pred svojo najvišje ocenjeno zbirko verigarjev FOTOGRAFIJE: DEJAN JAVORNIK
Sicer bo še naprej zbiral znamke, le da zdaj ne bo proučeval vsakega detajla (v vseh teh letih se mu je poslabšal vid). Odločil se je za švicarske, ker so mu smešne, in tiste s Šetlandskih otokov, ker so povezane z njegovo hčerko.
Predsednik svetovne filatelistične zveze (FIP) Bernard P. Beston iz Avstralije pa se je izkazal za velikega šaljivca. Trdi, da je filatelija šport za možgane, hkrati pa vzdržuje tvojo pamet. Če zbiraš znamke, imaš tudi veliko prijateljev, saj se z ljudmi z vsega sveta pogovarjaš, srečuješ, na razstavah in avkcijah nenehno spoznavaš nove ljudi, svojo in tujo zgodovino, ne nazadnje pa da je tudi veliko heca. Ko si zatopljen v znamke, pravi Beston, pozabiš na uro in ženo, ne obremenjuješ se ne s politiko ne z religijo, pozabiš pa tudi na stres in probleme.
Knjiga o verigarjihOb stoletnici izdaje prve slovenske poštne znamke (3. januarja 1919) je izšla tudi knjiga Verigarji – znamke Slovenije 1919–1921, avtorjev Braneta Goršeta in Konrada Kajtne. V slovenskem jeziku stane 50, v angleškem pa 61 evrov.
Kdor se hoče o njegovih besedah prepričati v živo, si razstavljene znamke (tudi iz eksotičnih držav) lahko ogleda vse do nedelje do 14. ure. Če dobiš dobrega vodnika in razlagalca zgodovine verigarjev, tri ure minejo kot nič. Če se lotiš branja priložnostnega kataloga z zanimivimi članki, pa si je treba vzeti še več časa, saj ima kar 180 strani.
