Menihove jaslice v 400-letni lipi

Trška Gora, gotovo ena najbolj znamenitih in opevanih vinskih goric v državi, je v teh dneh še bolj obiskana kot običajno. Razlog so prav posebne jaslice, umeščene v štiri stoletja staro lipo, najstarejšo na Dolenjskem, ki je z 830 centimetri obsega peta najdebelejša v Sloveniji. Res poseben čar je občudovati jaslice, petkratno povečavo in repliko znanih jaslic kartuzijana Wolfganga Koglerja iz kartuzije Pleterje, ki so izjemno delo mojstra Mira Rismonda. Votlo deblo mogočne lipe, simbola slovenstva, kjer so umeščene jaslice, osvetljujejo tople bele lučke, ko se približamo ograji, ki loči obiskovalca od drevesa, pa se zasliši nežna inštrumentalna izvedba Svete noči.

Posebna energija je na Trški Gori, kjer stoji cerkev Marijinega rojstva, ki nosi letnico 1620. Štiristo let je torej, odkar so jo dali postaviti stiški opati, takrat so zasadili tudi lipo, pozneje so se ji pridružile še tri. »Tu lahko zdaj, v božičnem času, vsak najde svoj mir. Časi so takšni, da mir potrebujemo še bolj kot sicer. Zdaj je pravi trenutek, da se obrnemo k sebi in pogledamo vase. In to nam omogočajo prav jaslice, ki izražajo preprostost, mir, ljubezen, spoštovanje, razumevanje. Vse to lahko doživimo tu, na Trški Gori, kjer smo s temi jaslicami dobili turistično, kulturno in etnološko zanimivost. Edinstvene so v Sloveniji, saj še nismo zasledili, da bi bile kje postavljene v lipi,« je bila ob našem obisku navdušena Jožica Verček, predsednica Turistično-kulturnega društva Trškogorsko srce, ki že osem let skrbi za ohranjanje dediščine na Trški Gori.

Z nje se ponuja čudovit razgled na vse strani, vse do Gorjancev, proti Kočevskemu rogu in Krški dolini, tam vlada prav poseben poetični duh, tu so ustvarjalni navdih črpali tudi znani lastniki zidanic: skladatelj Marjan Kozina, virtuozi narodno-zabavne glasbe Lojze Slak, Henrik Burkat - Henček, Franc Potočar in mnogi drugi.
 

Ideja se je porodila lani

V društvu Trškogorsko srce so idejo dobili že lani, saj so vedeli, da cerkev letos praznuje okroglo obletnico. »Dobili smo soglasje lastnika zemljišča, to je župnija Št. Peter – Otočec, župnik Jože Rački je predlagal, da postavimo Marijo z detetom, potrebovali pa smo tudi soglasje Zavoda RS za varstvo narave, saj je lipa naravna vrednota. Zavod je zato postavil pogoje, ki smo jim v celoti sledili. Tako smo morali postaviti premično ograjico, da se obiskovalci lipi ne približujejo. Prav tako smo morali v deblo postaviti oder, hkrati pa je zavod pooblastil naše društvo, da poskrbimo za potomke obstoječih lip, kar pomeni, da bomo vzgajali genske sadike lipe, ki jih bomo lahko zasadili zraven,« je pojasnila Verčkova.

Najstarejša lipa je namreč začela propadati že med drugo svetovno vojno, ko je izgubila glavni vrh, hkrati pa nanjo negativno vpliva teptanje njenega rastišča, saj se številni obiskovalci Trške Gore odločijo za obisk votline te orjakinje. Zdaj bo to onemogočeno tako zaradi jaslic kot ograje in v društvu razmišljajo o možnosti, da bi jaslice ostale umeščene v deblo tudi po svečnici.

Umetnostni kurator celotnega projekta je Novomeščan arhitekt Zvone Pelko, predsednik Kulturnega društva Zgovorna tišina. Povezal se je z mojstrom Mirom Rismondom, ki je 2 metra visoke in 1,4 metra široke jaslice tudi izdelal. »Izdelane so v enem kosu iz monolitnega hrastovega debla,« je povedala Verčkova, zadovoljna tudi zaradi podpore krajanov, vinogradnikov in drugih ljubiteljev Trške Gore.


Sicer pa skupaj skrbijo, da Trška Gora živi in ohranja običaje preteklosti. Zelo obiskana sta pohoda S cvičkom med vinogradi in Po Slakovi poti, vse bolj odmevne so vsakoletne prireditve Pod lipami – Ko trškogorske lipe spregovorijo. Lani so v zidanici Verček obudili pušelšank, običaj, ki izvira še iz časov Marije Terezije, ki je kmetom dovoljevala prodajo pridelkov brez dajatev. Ob vsakoletnem tradicionalnem žegnanju v začetku septembra se domačini na štantih predstavljajo s svojimi ročnimi in kuharskimi spretnostmi, tudi z značilnimi srčki iz lecta. Domači vinogradniki z veseljem poskrbijo, da pohodniki te vinske gorice ne bodo zapustili žejni in lačni.


Sicer pa je bila Trška Gora že nekdaj priljubljena med gospodo z novomeškega trga (od tod menda tudi njeno ime), saj so ob nedeljah tja hodili pražnje oblečeni, na vrhu pa so pekli kokoši. Ob priložnostih še danes na tej gorici zadiši po pečeni kuri, sicer pa obiskovalci vedo, da odlične po stari recepturi spečejo le lučaj od vrha Trške Gore, v Ždinji vasi v gostilni Pugelj.