Mesar Franc je v Avstraliji postal multimilijonar
Britanska kraljica Elizabeta II. je podeljevala tudi odlikovanja (Queen's Birthday Honours), s katerimi je nagrajevala plemenitost prebivalcev Commonwealtha (skupnost narodov, ki so (bili) pod britansko krono). Podeljevala jih je ob praznovanju svojega rojstnega dne. Leta 2022 je bila podelitev teh prestižnih odlikovanj tudi zadnje njeno uradno dejanje; že kmalu zatem je umrla.
Leta 2002 je odlikovala tudi Franca Voduška. Kraljičino odlikovanje je prejel za zasluge v Yarrawongi in Cobramu, gre za manjši mesti na vzhodu Avstralije. Na tem koncu sveta, pravijo, domala ni zdravstvene in oskrbovalne ustanove, šole, cerkve, kaj šele športnega kluba, ne dogodkov in ne prireditev, ki ne bi imeli kakšne koristi od Voduškovega delovanja in dobrodelnosti.
Zaslovel je kot prvi človek družbe Vodusek Meats ter tudi kot tisti, ki je zgradil veliki obrat Cobram Abattoir, v prevodu, Cobramsko klavnico. Zaposlovali so več sto delavcev.
Sicer pa je od zvezne države Viktorije že leta 1977 prejel nagrado – delodajalec leta! Da se razumemo: glavno mesto zvezne države Viktorija, ki je med avstralskimi zveznimi državami tudi najgosteje naseljena, je Melbourne.
In ko je pred časom pri svojih 83 letih ta veliki slovenski izseljenec umrl, se je zgodilo nekaj, kar se je v naši zgodovini zgodilo le malokateremu Slovencu. Govorimo namreč o Yarrawongi ter o kraju, ki je po površini in številu prebivalcev podoben Murski Soboti, predvsem pa o prebivalstvu tega mesta, ki je šlo Voduška tedaj tako množično pospremit na njegovo zadnjo pot skozi mesto. Takšne spontane povorke že dolgo niso videli; fotografije, ki so nastale, pa so že kmalu zakrožile.
Odločilne olimpijske igre 1956
»Njegovo ime si bodo zapomnile še mnoge generacije!« je vzkliknil oče Michael Morley, ki je vodil žalno bogoslužje. Pogreb je potekal v cerkvi svetega Srca, to pa je tudi tista cerkev, kjer se je Franc pred 61 leti poročil z Marijo, po rodu iz Kasaz pri Petrovčah, spoznala sta se še pred odhodom v Avstralijo.
Na pogrebu sta bila seveda tudi Ivan in Frančeska Deželak, ta v Avstraliji živi že 71 let. »Franc je bil odličen človek; odličen tudi zato, ker je začel iz nič in ustvaril zares velikanske stvari!« Zelo dobro ga je poznala, tudi zato, ker sta bila z njenim možem Ivanom prijatelja še iz najstniških časov. »Franc se je namreč rodil v majhnem rudarskem kraju Liboje. Da bi si našla boljšo prihodnost in se izognila obveznemu vojaškemu služenju, sta leta 1957 pobegnila v Avstrijo.«
Anekdota pravi, da se je za Avstralijo odločil čisto po naključju, pretehtale pa so olimpijske igre leta 1956 v Melbournu in športno dogajanje, ki mu je mladi Franc natančno sledil po radiu.
Bil je to čas, ko si je še želel postati električar, a je bila njegova usoda pod premočnim vplivom družinskega drevesa – samih mesarjev. Bili so to časi, ko je z dinamitom še lovil ribe v domači Bistrici, gonil domačega vola, z natovorjenim kolesom pa dostavljal kruh v premogovnik.
V Melbourne sta prijatelja potem prispela leta 1959 in se povezala z drugimi slovenskimi tovariši. Pokojni pater Bazilij Valentin je mladim imigrantom pomagal poiskati varno delo in stanovanje. Franc je prav zato obiskal tudi Geelong, tam pa je imela Frančeskina mama Justina Pobežin penzion za slovenske fante. »Moja mama, vsi so jo klicali Justika, jim je kuhala in prala, jaz pa sem se usodno spoznala z Ivanom. Zato ni bilo nič čudnega, da je bil Franc potem tudi Ivanova poročna priča na najini poroki leta 1965.«
Sčasoma si je družino ustvaril tudi Ivan. Z Marijo sta bila nasploh izjemno ljubeč in uigran tandem. Če je Franc delal tudi po 18 ur na dan, je Mimica, kot so jo klicali, vzgajala njune tri otroke: Sonjo, Rodneyja in najmlajšega Daimiena.
Franc je bil odličen človek, ker je začel iz nič in ustvaril zares velikanske stvari!
Klasična zgodba o uspehu
Frančeska pa zlepa ne bo pozabila vseh tistih ovacij, s katerimi se je zadnjič na Voduškovem pogrebu poklonilo na stotine ljudi in o čemer so slednjič poročali tudi avstralski mediji.
Opisovali so ga kot garača širokega duha, ki je pred šestimi desetletji zapustil od vojne uničeno Evropo. Zapisali so, da je postal tudi on, tako kot že njegov oče, mesar, in da je po prihodu v Avstralijo na severozahodu Viktorije zgradil najprej cvetočo mesnico, potem pa še svoj živinorejski imperij. Za nameček je po državi tam spodaj odpiral še številne druge mesarije in klavnice.
Zanimalo pa ga je še mnogo drugega, denimo, dirkalni konji in avstralski nogomet, prideloval je svoje vino Tuppal Shiraz, med Avstralci je izjemno priljubljen tudi njegov solatni preliv, imel je svojo znamko oljčnega olja, daleč naokrog pa so ga poznali tudi po njegovem mercedesu, s katerim je naredil kar milijon in pol kilometrov!
Franc Vodušek je prišel v Avstralijo s petimi funti v žepu. Ko pa je svoje podjetje pred četrt stoletja prodal multinacionalki, je znašala njegova vrednost že krepko čez 70 milijonov dolarjev.
Voduškova zgodba je bila torej klasična zgodba o uspehu: začela se je z mesarijo, ki je imela svoj prostor kar tam pod drevesi, ter klavnico v pločevinasti lopi. A zgodba se še ni končala: najstarejša hči Sonja je bila generalna menedžerka velike hotelske verige The Peninsula Hotels v Tokiu, pred kratkim je odprla svoj hotel v Londonu. Rodney resda ni več mesar, z ženo Karen pa še naprej kmetuje, prideluje žito in vzgaja ovce posebne pasme – aussie whites, te ne potrebujejo striženja. Najmlajši Daimien pa nadaljuje očetovo plantažo 36.000 oljk in stiska prestižno olje Rich Glen Olive Oil.
1957. sta Franc in Ivan zbežala v Avstrijo.
