Sestra Mihaela Kores: Pred otroki, ki so zboleli za rakom, ničesar ne skrivamo

September je v znamenju zlate pentlje kot simbol ozaveščanja o otroškem raku. To je priložnost za širjenje zavesti o bolezni, s katero se spopadajo otroci v 3. nadstropju ljubljanske pediatrične klinike na hemato-onkološkem oddelku. Vsako leto raka na novo odkrijejo pri povprečno 80 otrocih.

Vsakega od sprejetih na oddelek dodobra spozna tudi glavna medicinska sestra Mihaela Kores. » Našla sem se med temi otroki, zato svojega poklica ne sprejemam kot delo, temveč kot poslanstvo," nam je v pogovoru povedala z nežnim, pomirjujočim, a nasmejanim glasom. Njena prva zaposlitev je bila na intenzivni negi, kjer je delala kot pripravnica. Kmalu zatem je vstopila v pediatrično kliniko – sprva na nevrološki oddelek, nekaj mesecev zatem pa do hematološkega oddelka, kjer se počuti koristno in hkrati prijetno že zadnjih 16 let.

September je mesec o ozaveščanju raka pri otrocih, za katerim zboli približno 80 otrok na leto. Kako kot medicinska sestra doživljate ta mesec?

Vsi zaposleni doživljamo september kot mesec naših junakov, predvsem v smislu tega, da imajo možnost, da opozorijo nase, se predstavijo, da so tukaj, da otroški rak obstaja in da lahko povedo, kakšno pomembno pot prestajajo ali so jo prestali. Na ta način ozaveščajo vse druge, kako odreagirati, ko zboli nekdo, ki ga poznaš. Pokazalo se je, da ozaveščanje še kako pomaga v trenutku, ko otrok zboli, da se okolica znajde in ve, kako pristopiti do njih in njihovih staršev.

Zdi se, da ozaveščanje družbe o raku še kako olajša pot otrokom, ko zapustijo bolnišnico.

Da. Ko se otroci po bolnišničnem zdravljenju vključujejo v normalen življenjski ritem, je pomembno, da so prijatelji, znanci in najbližji seznanjeni s tem, kako pristopiti in jim olajšati vključevanje v tirnice vsakdanjika, med prijatelje, sošolce. Na žalost se zgodi, da izgubijo svoj krog prijateljev ravno zaradi tega, ker so tudi sami v stiski, kako se jim približati.

Ljudje verjetno ne vedo, kako pristopiti do otrok, ki so zboleli za rakom. Kako jim pomagati?

Kot sem že omenila, je pomembno, da je podpora z vseh strani – sorodniki, prijatelji, sošolci, znanci, starši prijateljev. Dovolj je, da jim poveste "glej, tukaj sem, če kaj potrebuješ". Že to je pogosto dovolj, da imajo občutek, da je nekdo tam, da se lahko na koga obrnejo, in da imajo občutek, da niso sami.

September je tudi mesec, ko se za šoloobvezne otroke, ki so dlje na kliniki, začetne pouk v bolnišnici. Koliko jih je trenutno na hemato-onkološkem oddelku, ki se šolajo v bolnišničnih prostorih?

Drži, na oddelku imamo organizirano bolnišnično šolo. Učitelji, ki so pri nas zaposleni, sodelujejo z učitelji z otrokove matične šole. Zdaj imamo okrog dvajset šoloobveznih, pouk pa se zagotavlja tudi srednješolcem. Seveda se prilagaja otrokovim zmožnostim, a moram reči, da so zelo uspešni in dobro sodelujejo.

Koliko časa se običajno šolajo v bolnišnici?

Šolajo se v fazi intenzivnega zdravljenja, to v povprečju traja pol leta, mogoče tudi malo dlje, odvisno od poteka  otrokovega zdravljenja. Imamo zelo dobre izkušnje, tako mi kot otroci.

Sprejeti novega mladega bolnika je vedno težko. Kako pomembno nalogo ima pri tem medicinska sestra?

Res je, vedno je težko. Vloga medicinske sestre pri sprejemu otroka je izredno pomembna. Gre za prvi stik in občutek, predvsem za starše, ki doživljajo velik stres. Ob spoznanju, da je njihov otrok zbolel za rakom, si ob začetku seveda ne zapomnijo vseh podatkov in informacij. Zato je naša vloga ob sprejemu predvsem ta, da začutijo podporo, varnost, da smo tukaj in jim bomo v pomoč. Kasneje, ko ujamejo ritem zdravljenja, nam sami povedo, da se od začetka ne spomnijo kaj dosti, samo vedo, da so bile ob njih razumevajoče medicinske sestre, ki so jim bile v pomoč.

Imate večizmensko in nočno delo. Lahko ponoči, ko ste v službi, tudi kaj počivate ali ste vseskozi v pogonu?

Noči so večinoma mirne. Se pa tudi zgodi, da se dela celo noč, odvisno od stanja in počutja otrok. Imamo triizmensko delo in dežurstva, kar pomeni, da si v službi 28 ur. Sicer je v dežurstvu možnost nočnega počitka, ampak kot sem že omenila, je vse odvisno od trenutnega stanja.

Že povišana telesna temperatura je lahko znak, da je nekaj narobe?

Absolutno. Povišana telesna temperatura je pri naših pacientih izrednega pomena. Zato starše ob odpustu domov skrbno opozarjamo, naj bodo pozorni, saj to zahteva takojšnjo obravnavo in sprejem v bolnišnico kadarkoli, ne čakamo, ker ima lahko usodne posledice.

Je kemoterapija najpogostejša oblika zdravljenja pri otrocih z rakom?

V večini primerov je to najpogostejša oblika zdravljenja otroškega raka, sem spadajo tudi obsevanja ali radioterapija, operacija, presaditev kostnega mozga ali matičnih celic ter imunoterapija. Z vsemi temi oblikami zdravljenja se naši junaki borijo z vso močjo in upravičeno si zaslužijo naziv junaki 3. nadstropja.

Ob vseh teh zgodbah, ki jih doživljate v službi, pa pravite, da je to delo za vas izpolnjujoče.

Ta moč in volja je med nami in otroki vzajemna. Največje zadovoljstvo je, ko se skoraj vse te težke zgodbe srečno končajo. In to ti daje voljo in motivacijo, da nadaljuješ v svojem poklicu. Najlepše je, ko nas obiščejo pacienti, ki so se zdravili pri nas, s svojimi otroki in družino, in to je tisto, kar ti daje občutek in zadovoljstvo, da si naredil nekaj zares dobrega za naše junake. In vsi na oddelku ravno v tem vidimo največji smisel našega dela, da vidimo, da delamo dobro za otroke in starše in da se to nekje pozna.

FOTO: Črt Piksi, Delo

So se naloge medicinske sestre v vseh letih, odkar ste zaposleni na oddelku, kaj spremenile?

Niti ne. Naloga medicinske sestre je kljub intenzivnejšemu zdravljenju in novim metodam zdravljenja še vedno usmerjena v zdravstveno nego otroka in zdravstveno vzgojo staršev in otrok. Trudimo se tudi, da se čim več izobražujemo na svojem področju, da lahko sledimo novim metodam zdravljenja in oskrbe zdravstvene nege.

Tudi vas kadrovska stiska ni zaobšla. Kako rešujete to stisko?

Nismo še ravno v popolni sestavi in imamo še vedno problem v kadrovski zasedbi. Rešujemo ga enostavno tako, da vsi delamo več. Zavedamo se, da nas ti otroci potrebujejo. Krasno sodelujemo z društvom Junaki 3. nadstropja. S pomočjo njihovega oglasa za kader na družbenih omrežjih nam je uspelo pridobiti tri čudovite punce, ki so srčne in empatične medicinske sestre in so se brez težav vključile v naš tim.

Koliko sester bi vam še prišlo prav?

Da bi bili v popolni sestavi, bi potrebovali še štiri medicinske sestre. Nedavno so nas zapustile tri izkušene, ki so odšle v zasluženi pokoj. Zato upamo, da se javi še katera, ki se vidi v našem timu.

Stiske so neizmerne, ko otrok zboli za rakom ali celo umre. Medicinske sestre ste zagotovo v veliko uteho skrušenim staršem, ki se jim je v trenutku podrl svet. Greste kdaj v službo v strahu, kaj vam bo prinesel novi dan?

Seveda je kdaj težko, sploh če otrok umre. Tega se nikoli ne navadiš. Vendar, da bi pa kdaj hodila s težavo v službo, pa nikoli. Staršem so v pomoč tudi naše oddelčne psihologinje, ki so vedno na voljo, in pa seveda zdravniki ter me medicinske sestre in kot zdravstveni tim skupaj vedno pridemo do rešitve, ki je vsem v pomoč ter olajša bolečo situacijo.

Verjetno pa zgodbe predelujete tudi s sodelavci, da jih je lažje predelate?

Ja, zelo veliko se pogovarjamo. Vsi med sabo, sestre, zdravniki, ves tim. Predebatiramo srečne, žalostne zgodbe in se tudi zjočemo. Tako je vsem najlažje, hkrati pa to našo ekipo dela močno in enotno. Kot sem že omenila, se na slab izid zdravljenja, ko otrok umre, nikoli ne navadiš, če pa bi se, je to absolutni kazalnik, da je treba zamenjati delovno mesto.

Se vas je zgodba katerega od otrok in njegove družine še posebno dotaknila?

Veste, vsaka zgodba pusti nekje v tebi en delček spomina. S starši in otroki smo skupaj kar nekaj časa zdravljenja, tudi do enega leta, in se dobro spoznamo, a kljub vsemu ostanemo profesionalni pri svojem delu. Veliko je zgodb, ena prijetna je ta, ko malček ni želel domov. Na našem oddelku je kar dolg hodnik in iz sobe prijoka malček in mamici joka, čez cel hodnik, da ne želi domov, in se z njo pregovarja do izhoda. Takšni prizori ti privabijo nasmeh na obraz in ti polepšajo dan.

Kako otrokom predstavite bolezen? Poveste, da ima raka, ali uporabite katero drugo besedo?

Nikoli se nič ne skriva. Je pa res, da se s starši pogovori zdravnik, jim predstavi diagnozo in sam potek zdravljenja. Starši so v večini tisti, ki se odločijo, kako bodo povedali otroku. Včasih  starši potrebujejo čas, da najdejo način. Seveda se jim ponudi pomoč, če jo potrebujejo. Veste, moč, ki jo imajo ti starši in otroci, ki se borijo, je neizmerna in občudovanja vredna, kaj vse človek zmore.

Želja vseh je, da otroci čim prej zapustijo bolnišnico in ozdravijo. Imate morda medicinske sestre še katero posebno željo, ki bi jo posredovale vodstvu pediatrične klinike ali ministrstvu?

Naša želja je kadrovska okrepitev, s tem pridobimo čas, ki ga medicinska sestra potrebuje, da se lahko približa otroku in staršem, se z njimi pogovori, jim prisluhne, zazna njihove stiske. Ob pomanjkanju kadra včasih za to zmanjka časa. Še kako pomembno je, da ima medicinska sestra čas, da otroka s pogovorom pripravi na poseg, ki je včasih boleč. Želimo pa si tudi, da bi bil oddelek čim bolj prazen.

Je hemato-onkološki oddelek po storitvah in uspešnosti zdravljenja primerljiv s preostalimi evropskimi državami?

Na to vprašanje vam lahko odgovorim samo z ja, seveda. Pri nas se zdravijo otroci iz vse Slovenije in smo edini center v državi, kjer se zdravijo otroci z rakom. Naši zdravniki so odlični specialisti in sodelujejo s preostalimi priznanimi evropskimi in svetovnimi strokovnjaki. Zdravljenje otroškega raka je pri nas na visoki ravni, tudi oskrba in oprema. Za opremo imajo veliko zaslug ravno v društvo Junaki 3. nadstropja, ki nam vedno priskočijo na pomoč in smo jim iskreno hvaležni. Imamo uspešne primere zdravljenja otrok z rakom iz drugih evropskih držav, in ponosni smo na to.