Miklavž prinesel spust s cerkvenega zvonika

Za množico otrok iz Velike Nedelje in okolice ter njihovih staršev, pa babic in dedkov, ki so se v petek popoldne povzpeli na vzpetino nad Veliko Nedeljo, na kateri so bohotita mogočni grad in cerkev Svete trojice, je bilo letošnje miklavževanje prav gotovo nepozabno. Župnik pater Janko Štampar in njegovi jamarski prijatelji iz Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale so namreč pripravili že tradicionalni spust z vrha cerkvenega zvonika, ki se pne kar 30 metrov v višino.

Poleg jamarjev je pater Janko na obisk povabil sv. Miklavža in ta je po popoldanski maši v cerkvi obdaril najmlajše nadobudneže, malce večji, večinoma šolarji, pa so že med dogajanjem v cerkvi v velikem pričakovanju šepetali o dogodivščini, ki jih je čakala malce pozneje. Skupina jamarjev, kar pet jih je skrbelo za varno in brezhibno organizacijo spusta, je napela vrv med zvonikom in župniščem, na njej pa so svoj pogum preizkusili otroci, med njih pa se je pomešalo tudi nekaj starejših. Pogled z vrha zvonika je bil veličasten, noč je morda malce zameglila občutek za višino, a vendar se ni bilo tako enostavno spustiti v temo, ki so jo osvetljevali zgolj ozki snopi jamarskih čelnih svetilk.

V drugem poskusu

Seveda smo se vprašali, od kod župniku ideja, da bi organiziral tovrstni dogodek, pa smo izvedeli, da je pater Janko navdušen in izkušen jamar. V podzemni svet se je prvič spustil leta 1977, in ker se jamarji med seboj povezujejo, je spoznal Aleša Stražarja, jamarja in jamskega reševalca iz Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale, ki svoje jamarsko znanje prenaša na otroke v jamarski šoli v Domžalah. Tudi če se je komu ideja o spustu z zvonika zdela nora, so jo jamarski prijatelji brez oklevanja uresničili. Kot smo izvedeli, to tradicijo negujejo že več kot desetletje, domačini pa so jo z navdušenjem sprejeli, saj v letih, ko je vreme lepo, na prireditev pride tudi 500 ljudi. »Mnogi se vračajo vsako leto, saj je spust z zvonika res nekaj posebnega, zanj pa človek potrebuje nekaj poguma. Tudi jaz sem občutil nelagodje, ko sem prvič stal na vrhu zvonika, čeprav sem vajen spustov v jame. A ni isto,« se nasmeje pater Janko, ki že leta domuje v župniji Velika Nedelja pri Ormožu, kjer je sedež križniškega reda v Sloveniji.

Radovednost nas je gnala na sam vrh zvonika, kjer je Aleš s pomočjo Simona Kurnika skrbel, da so se otroci, vmes pa še dva ali trije odrasli, povsem varno in brez zapletov spuščali po sto metrov dolgi vrvi, ki jih je pripeljala na cesto pod cerkvijo. Aleš nam je povedal, da je treba biti hiter in odločen in jih čim prej spustiti dol, preden jih postane strah. »Zabavno jih je opazovati, kako sem med seboj bodrijo ali strašijo in nekaj se jih je res raje vrnilo po stopnicah.«

Tudi devetletni Patrik se je tik pred zdajci obrnil in se na trdna tla raje spustil po stopnicah. Brez zadrege je priznal, da ga je preveč strah, a ni minilo deset minut, ko se je vrnil, rekoč: »Drugi poskus.« Ta mu je uspel, prav tako je bila nad spustom navdušena njegova sestra dvojčica Tajda, ki je v zvonik skoraj tekla kar trikrat. Tudi oče Jani se je uspešno spoprijel z izzivom, ki je za marsikoga nepremagljiv. Kljub mrazu je množica vztrajala skoraj dve uri, v tem času pa se je po vrvi spustilo 30 otrok, za večino med njimi je bilo to prvo tovrstno doživetje.